Normalno je to, kar se vsak od nas odloči sprejeti. Kdo definira, kaj je normalno, je vprašanje posameznika. Meje si ljudje postavljamo sami, kot si tudi pustimo, da nas drugi omejujejo. Normalno pomeni povprečno, pomeni varnost, pomeni navado, pomeni odločitev za nekaj preprostega. Pomeni hojo po pločniku, skok čez cesto pri zeleni luči, kopanje v morju pri 30 stopinjah, pitje vode iz plastenke,.. Ne pomeni preseganja, ne pomeni ničesar novega, ne pomeni “vrtiljaka” življenja, ne pomeni strahu. Pomeni pa varnost, ki zagotavlja ravno to, kar ljudje ponavadi iščejo in želijo – neko ravnovesje, ki ljudi ne pripravi do čudnih občutkov, oz. čudnega razpoloženja. Skok v morje oblito z mesečino pri 16 stopinjah, 24 urno pogovarjanje o smislu življenja, letenje na krilih sreče,..

Ljudje imajo veliko rajši normalnost, kot da bi pogledali na drugo stran te premice in videli, kaj pomeni, če skočiš in ne veš kaj se bo zgodilo. Če ne veš, če boš sploh priletel na tla, oz. če se boš razbil na koščke, ki bodo še vedno celi in bodo sestavljali tebe in tvoje življenje! Normalno je normalno, ampak v tem nenormalnem svet, se mi zdi vsaka normalnost precej nenormalna, oz. zgolj strah in beg pred realnostjo?

Seveda se lahko povsem motim, ampak tudi novi spot za Mini – Not Normal, je narejen točno po moji “filozofiji” (kot da bi jo imel, kajne?). Ja, dokler ne pogledaš na drugo stran, ne veš kaj te čaka. In če ne veš kaj te čaka, je težko nesprejeti odločitev, da ne boš pogledal in naredil koraka v neznano. Ne glede na to, kaj se zgodi in kaj čas prinese! Včasih je preprosto treba tvegati, narediti korak in se šele kasneje spraševati o smislu tega koraka. Vreden je!

Kot bi rekel Tom Tom v filmu The Million Dollar Hotel:

Wow, after I jumped it occurred to me, life is perfect, life is the best. It’s full of magic, beauty, opportunity, and television, and surprises, lots of surprises, yeah. And then there’s that stuff that everybody longs for, but they only real feel when it’s gone. All that just kinda hit me. I guess you don’t really see it all clearly when you’re – ya know – alive.

Vse skupaj pa še precej boljše opiše Rentonov monolog iz filma Trainspotting – edino zadnja beseda je preveč močna in se jo da zamenjati s kakšno precej podobno, ki pa ni povezana z drogami:

Choose Life. Choose a job. Choose a career. Choose a family. Choose a fucking big television, choose washing machines, cars, compact disc players and electrical tin openers. Choose good health, low cholesterol, and dental insurance. Choose fixed interest mortgage repayments. Choose a starter home. Choose your friends. Choose leisurewear and matching luggage. Choose a three-piece suit on hire purchase in a range of fucking fabrics. Choose DIY and wondering who the fuck you are on Sunday morning. Choose sitting on that couch watching mind-numbing, spirit-crushing game shows, stuffing fucking junk food into your mouth. Choose rotting away at the end of it all, pissing your last in a miserable home, nothing more than an embarrassment to the selfish, fucked up brats you spawned to replace yourselves. Choose your future. Choose life… But why would I want to do a thing like that? I chose not to choose life. I chose somethin’ else. And the reasons? There are no reasons. Who needs reasons when you’ve got heroin?

Mini – Not Normal

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.