Zakaj naslov – Moja hiša je tvoja hiša. Moje stališče je, da naj se obiskovalci ki pridejo v našo, mojo, tvojo hišo, ali dom – v tem primeru blog, počutijo čim boljše in čim bolj domače. Naj uživajo v stvareh, ki jim jih lahko ponudimo. Naj se počutijo kot doma. Zakaj bi koga omejeval, če si želi pogledati arhiv bloga, če je nekomu všeč Nina Osenar, če so nekomu všeč gole fotografije iz sejmov, če je komu všeč Janez Janša, ali pa Danilo Türk. Če kdo išče striptizete, rally, drift, ali drag fotografije, jih lahko najde.

Vse to ponujam obiskovalcem in še veliko več. In ne zahtevam nobenega darila, niti česa drugega. Preprosto. Svoje razmišljanje dajem na voljo in seveda razumem, da ima vsak obiskovalec – bralec, izoblikovano osebnost in da se marsikdo ne strinja z mojim načinom razmišljanja, načinom pisanja, ali fotografiranja, krcanja ablasti, ali pa nasplošno z menoj kot osebo, čeprav me niti ne pozna. In tukaj pride na površje ideja iz naslova.

Ali ljudje, ki pridejo k vam na obisk, prvič v vašo hišo in vas niti ne poznajo, vam najprej povedo, da ste idiot, da ste latentni homoseksualec, da ste komunajzer, da ste pripadnik Türka, da nimate pojma o stvareh, ki jih počnete, da ne veste ničesar o tem, kar pišete in da je itak vse kar počnete nesmiselno, ker ste itak nezanimivi?

V tem primeru, kljub temu da imam rad konstruktivno kritiko, ki temelji na določenih dejstvih, bi takšnega človeka, ki ne bi znal argumentirati svojih izjav, postavil pred vrata. Da ne bo pomote, nič nimam proti drugačnosti, ampak drugačnost ne pomeni krcanje osebe zato, ker se človek v tistem trenutku pač tako počuti!

No, na blogu je malce drugače. Obiskovalca, ki komentira, v večini primerov ne poznaš, ne veš do kam lahko greš, ne veš kje je tista meja kjer ga boš užlil, ali se spravil na osebni nivo, ki definitivno ni najboljši v takšnih medsebojnih dvobojih. Ampak včasih si preprosto ne moreš pomagati, da ne bi šel do konca. Da ne bi prestopil meje Rubikona in šel preko svojih odločitev. Ampak komentatorjeva svoboda se konča tam, kjer se začne moja! In seveda tudi obratno! 

In če kaj sovzražim so neskončno dolge vrste komentatorjev, ki ne komentirajo zapisa, niti ga ne ošvrknejo s pogledom, ampak ad hominem komentirajo pisca – v tem primeru mene, na zelo osebnem nivoju. No, dejstvo je, da imam precej trdo kožo in da me le redki ljudje poznajo tako dobro, da bi se lahko spravili na osebni nivo – vse ostalo je “bullshit”, ki so si ga nekateri ustvarili, ker je tako lažje se “bockati” z nekom.

Do sedaj nisem pobrisal nobenega komentarja, sem jih pa par spremenil (ker žaljenja mene, ali mojih bližnjih pač ne bom dopuščal!) in precej pogosto sem se zadrževal, da se nisem spustil na precej primitiven in oseben nivo, katerega so izražli komentarji.

Veselilo bi me, če bi se na tem blogu, obiskovalci držali reka “moja hiša je tvoja hiša” in se zavedali, kaj to pomeni! Takle mamo, ko upanje umrje zadnje, kajne?!