Iz neznanega razloga zavil na nasprotni pas

Vsi, ki spremljate črno kroniko v naših medijih, vam je stavek – iz neznanega razloga zavil na nasprotni pas, zelo dobro poznan. Namreč za veliko nesreč se nikoli ne izve razloga in je krivec “neznani razlog”. Moja saga z Oplom, ki je sam med vožnjo proti Benetkam vključil Service Theft Deterrent System in pri hitrosti 150km/h izklopil vse funkcije vozila, je bila zanimiva izkušnja, za katero dolgujem še pojasnilo vsem bralcem.

Po burnem odzivu, po preko 530 “lajkih”, 137 komentarjih in po mesecu dni izgubljanja časa z Oplom, sem bil tako jezen, da nisem želel niti pisati o tem, kaj vse se je dogajalo v obdobju, ko sem želel precej mirno rešiti zadevo. Ampak sedaj je mogoče čas, da dam odgovore na nekatera vprašanja.

Ko sem po tem, ko sem na blogu napisal zgodbo o tem, kaj se mi je zgodilo, prišel do Avtotehne VIS, kjer sem kupil vozilo, me je predstavnik zadolžen za takšne “primere” pričakal in je vedel že vse, kar se je zgodilo, saj je prebral zapis. Bil sem precej umirjen in niti se mi ni dalo izgubljati živcev. Zraven je imel “tehnika”, ki je spraševal zelo čudne stvari in mi razlagal, da če sem odklopil akumulator, da potem verjetni ni ničesar zabeleženega in če bi lahko še kdaj ponovili napako, da bi točno videli kaj se dogaja. Takrat sem tudi povedal svojo željo – da tega vozila ne želim več! In da želim, da ko bodo pobirali podatke iz “onboard” računalnika, da mi jih shranijo in pošljejo, da bom sam poskrbel za analizo tega, kaj se je zgodilo. Obljubili so vse.

Tudi dogovor za nadomestni avto – naslednji dan sem dobil nadomestni avto, ki je bil povsem nov. Iz servisa so me klicali dvakrat dnevno in mi sproti sporočali kaj se dogaja z vozilom. Pa vendar se ni dogajalo prav veliko, samo menjali so elektroniko in “pošiljali” stare module v tovarno, da bi tam preučili, kaj se je zgodilo. Vmes sem dobil cel kup klicev, ki niso bili iz servisa, ampak iz višjih instanc, ki jih je zanimalo, kako bi vse skupaj rešili – in vedno znova sem povedal enako zgodbo – s tem vozilom se ne počutim več varno in si ga ne želim imeti več, ker mu ne zaupam.

Seveda se s tem niso strinjali, saj to ni njihova skrb. Njihova skrb je bila to, da se pogovarjajo z menoj, da mi razlagajo, kako bo vse ok in v nekem trenutku, ko sem že n-tič povedal da si tega vozila ne želim več, me je dotični gospod iz Avtotehne VIS obdolžil, da želim na račun te napake služiti denar in izsiljevati! To je bil trenutek, ko sem vsaj 5 minut vpil nanj in mu razložil svoj pogled na njegov pomislek. Namreč, ni se zavedal, da bi bil zaradi napake, ki jo je povzročila napak v računalniku novega avtomobila lahko jaz mrtev! In ne, nisem izsiljeval, sem si pa dejansko želel, da dobim točno poročilo, kaj se je zgodilo in da se kaj takšnega ne zgodi nikomur več! Jaz sem imel srečo in sem kot tak lahko povedal, kaj se mi je zgodilo. Če bi bil malce manj previden, oz. izkušenj voznik, bi verjetno v kroniki pisalo – iz neznanega razloga zavil na nasprotni pas. Ampak gospod v Avtotehni VIS si tega seveda ni predstavljal tako.

Ker so po tednu dni zamenjali vso elektroniko, kar so jo lahko zamenjali, so me klicali, da naj pridem po vozilo. Seveda so me vprašali, ali bi se jaz lahko z njihovim voznikom vozil naokoli, da bi poskušali ponoviti napako in bi lahko na licu mesta ugotovili, kaj se dogaja?!? Ideja se mi je zdela totalno neumna, predvsem pa sem jim povedal – če verjamete, da se lahko kaj takšnega zgodi, potem ne vem od kje vam jajca, da mi upate vrniti vozilo!?!

V nekem trenutku se meni ni dalo več ukvarjati z njimi. Preprosto je bilo vse izguba časa, saj sem dobil občutek, da je moja napaka, da sem kupil njihovo vozilo in da sem sam naredil napako, ker sem ga uporabljal za vožnjo! Kako neumen sem, kajne?! No, dosegel sem sicer še eno stvar – na sestanek v Ljubljano je prišel gospod iz Hrvaške, kateremu sem znova povedal celotno zgodbo in povedal, da si ne želim vozila več. Seveda se je procedura ponovila – da to pač ne gre tako, da so avto popravili, da je sedaj vse ok. Ker mi je postalo jasno, da je vse skupaj izguba časa, predvsem pa energije, sem mu zastavil dve vprašanji:

• koliko vozil znamke Opel so forenziki po nesreči, kjer niso našli vzroka pregledali v zadnjih treh letih?

Odgovora seveda ni poznal, vendar je začel mencati in rekel, da se to ne dogaja prav pogosto. Se pa to dogaja pri težjih nesrečah. In s tem mi je dal odličen odgovor, kajti nekaj takšnega sem tudi sam pričakoval, da bo povedal. Nihče se ne ukvarja s tem in pregleda računalnika avtomobila do kakšne napake je prišlo, oz. ali je kridva na strani voznika ali pa je mogoče kriv “hrošč” v premalo testirani programski opremi!

• drugo moje vprašanje je bilo bolj preprosto. Če gospod trdi, da je avto tehnično izpraven, ali ima jajca, da zamenja svoje vozilo s to Astro za naslednja dva meseca?

In tudi ta odgovor je bil povsem predvidljiv. Odgovor je bil seveda ne, zapakiran v to, da on vozi služben avto, ki je slabšega ranga, kot je Astra. Ampak za vse nadaljne komentarje mi je bilo povsem vseeno.

Na koncu tega pogovora je bilo z njihove strani zastavljeno še vprašanje, kaj lahko storijo za boljši občutek. In moj odgovor je bilo zelo preprost – začnite izdelovati varna vozila, v katerih se bomo ljudje počutili varne, predvsem pa izboljšajte odnos s svojimi strankami.

Odločitev je bila hipna. Astra je bila moje zadnje vozilo proizvajalca Opel, čeprav sem mu bil zvest že par let. Na žalost to ni odnos, ki bi ga moralo imeti podjetje do svojega uporabnika – in zelo dobra se mi zdi primerjava med padcem aviona in preživelim v padcu in tem, kar se je zgodilo meni – če pade avion, dobi preživeli potnik tako visoko odškodnino, da lahko mirno živi do konca življenja. Če se ti zgodi to z vozilom Opel, te celo obtožijo, da želiš izsiljevati!

No, zgodba se je zame končala. Ampak grenak priokus pa obstaja. Predvsem pa v teh časih, ko se vozila ne prodajajo več sama, oz. se niti ne prodajajo več, bi moral biti odnos do stranke povsem drugačen.