Sam spadam v generacijo, ki ji ni para – in je enkratna in neponovljiva. Bili smo na pragu odraslosti, ko se je Slovenija osamosvajala, premladi, da bi lahko po Jazbinškovem zakonu kupili stanovanje, ali pa da bi imeli dovolj sredstev, da bi obogateli s certifikati. V bistvu smo bili tako mladi, da nismo imeli vez in poznanstev in se je vsak moral znajti sam, saj mi nihče drug ni mogel. Smo preživeli in danes smo še vedno tukaj.

Se pa pogosto srečujemo s situacijami, v katerih moramo odgovarjati na čudna in bolj čudna vprašanja mlajših generacij, ki nekako ne štekajo, da so bili včasih drugačni časi in drugačen svet. In zatorej par odgovorov mlajšim generacijam, da bodo razumeli, kako je bilo nekoč – ko smo bili mi mladi. Precej zanimiv bi bil pogled še ene generacije pred menoj, ki pa je vse skupaj doživljala še precej drugače!

  • če smo hoteli poklicati deklico, ki smo jo nekje srečali, smo morali klicati na stacionarno številko, kjer se je ponavadi oglasil njen “fotr” in mu razložiti kdo smo in zakaj želimo govoriti z njegovo hčerko. Če smo uspešno prestali zaslišanje, potem smo imeli možnost pogovora z njo. Ne, takrat niso obstajali mobilni telefoni!
  • če smo želeli kaj lepega napisati kakšni deklici, smo morali vzeti papir in “pisalo” (nalivnik) in se potruditi, da je bilo vse skupaj napisano vsaj toliko čitljivo, da se je dalo razbrati, kaj smo hoteli povedati. In verjemite, včasih je bilo treba napisati n-listov, ker smo naredili napako. Ne, takrat ni obstajala elektronska pošta!
  • če smo želeli spoznati kakšno prijetno deklico, smo morali dejansko iti ven. Med ljudi, v disko, v lokal, ali pa na kakšen ples, kjer smo lahko v živo spoznavali ljudi in se jim predstavili v najboljši možni luči v tistih parih minutah, kolikor smo jih imeli na voljo. Ne, takrat ni obstajal Facebook!
  • če smo želeli presenetiti deklico s svojo izbrano glasbo in smo jo zategadelj povabili domov, smo morali imeti “plate”, ali pa kasete, s katerih smo predvajali glasbo in upali, da bo dotični deklici ravno ta glasba všeč. Ne, takrat ni obstajal Grooveshark!
  • če smo želeli biti frajerji, ko smo se sprehajali po mestu, smo imeli na ušesih slušalke – vendar smo si glasbo predvajali s pomočjo kaset, ki smo jih morali nositi s seboj. Na eno kaseto je šlo, v najboljšem primeru za dve uri glasbe! Ne, takrat ni obstajal iPod!
  • če smo želeli najti informacije o zanimivih drogah, o katerih smo slišali govoriti starejše “mačke”, smo morali oditi v knjižnico in prositi knjižničarko, da nam je pomagala najti dotično knjigo in potem si vse skupaj prebrati v knjigi in se odločiti ali bomo preizkusili ali ne. Ne, takrat niso obstajali interneti!
  • če smo želeli videti videoposnetke, ki so bili takrat še zelo redki, smo morali čakati oddajo Alta pressione na TV Koper in nepremično gledati, da nismo slučajno zamudili komada, ki smo si ga želeli videti. Ne, takrat še ni obstajal Youtube!
  • če smo želeli gledati filme, smo morali iti v videoteko in si sposoditi VHS filme, ki smo jih doma vtaknili v VHS predvajalnike in uživali v slabih kopijah filmov, ki so jih v videotekah kopirali in na katere smo čakali precej dolgo časa. Ne, takrat še niso obstajali Torrenti!
  • če smo želeli gledati pornografijo, nismo mogli iti v videoteko, ker smo bili premladi, ampak smo za to morali prositi starejše kolege, ki so nam potem “zrihtali” vrhunske “porniče”, ki smo jih gledali doma, ali pa na žurih in se spraševali, kdaj bomo tudi mi počeli takšne stvari. Ne, takrat še ni obstajal Tubegalore!
  • če smo želeli prebrati knjigo, smo morali iti fizično v knjižnico, plačati članarino, si knjigo izposoditi in jo vrniti nazaj v določenem času, ki je bil vedno prekratek. Ne, takrat še ni obstajal Kindle!
  • če smo si želeli posneti kakšen dober komad, ki so ga vrteli na radiu in katerega nismo vedeli niti naslova niti izvajalca, smo morali ure in ure čakati pred radijskim sprejemnikom in paziti, da smo pravi čas pritisnili Play in Rec gumba in da je bila notri res prazna kaseta. Sicer smo lahko ponavljali vajo znova in znova. Ne, takrat še ni obstajal Shazam!
  • če smo želeli nekaj naročiti iz tujine, potem smo morali prositi nekoga, ki je šel v tujino, da nam je res tisto zadevo kupil in prinesel. Ne, takrat še ni obstajal Ebay!
  • če nas je zanimalo, kaj se dogaja v tujini, ko se je nekaj govorilo, da obstaja možnost, da se bo zgodila revolucija v kakšni državi, smo morali spremljati televizijska poročila, kjer so o tem poročali. Ne, takrat še ni obstajal Twitter!
  • če smo želeli igrati tenis, smo morali vzeti tenis lopar in žogico in iti na igrišče in najti še nekoga, ki nam je delal družbo na drugi strani igrišča. Ne, takrat še ni obstajal Nintendo!

Sedaj živimo v nekih drugih časih in pri razumevanju sveta in obvladovanju stikov nam pomaga tehnologija, ki v zadnjih letih doživlja enormno rast. Vsak dan dobimo cel kup novih spletnih servisov, ki nam pomagajo, da so nam informacije hitreje na voljo, predvsem pa, da imamo cel svet na dosegu rok. Pa vendar so bili tisti drugi časi, ki se jih nekateri še spominjajo prav tako lepi, kot tudi zanimivi!

bolsji-trg-05.jpg

2 Responses to Nikoli več ne bo enako – ne, takrat ni obstajal blog!

  1. (jm) says:

    Isto sranje drugo pakovanje.

    In ne, ni bilo mobitela, ampak tudi fotru nobene deklice nisem razlagal, za kaj jo rabim. Dovolj je bilo le: Z xxxx bi rad govoril prosim.

    In tudi dandanes, je pogovor v živo nekaj več.

  2. Tomaž says:

    Stojan Auer je v stop pops 20 vedno govoril ob začetku in koncu komada, tako da se ni dalo presneti celih komadov. Potem si pa rabil par različnih kaset in eno prazno, da si naredil novo kompilacijo, ki se je vrtela na šolskem radiu.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.