Nisem človek, ki bi bil pogosto pri zdravniku. Razen na “tehnične preglede” za službo, ki so obvezni, se zdravnikov izogibam. Nazadnje sem bil pri zdravniku leta 2006, kar sem pred parimi dnevi videl napisano v kartoteki, ko sem obiskal svojega izbranega zdravnika, katerega sem lansko leto iskal preko ZZZS. Zdravnika sicer ne bi obiskal, če se ne bi prestrašil za svoj sluh – namreč par dni nisem na desno uho slišal skoraj ničesar, oz. vsak zvok mi je povzročal bolečino. Naj še omenim, da imam na levem ušesu problem s sluhom že od rojstva in nanj sem gluh nekje okoli 65%. Torej z desnim ušesom kompenziram vse, kar ne slišim z levim in ko mi desno uho “odpove poslušnost”, je bil obisk zdravnika neizbežen. Jeap, ko gre za sluh, sem vseeno previden.

Čakanje v čakalnici pri izbranem zdravniku je vedno zabavno – igračkanje s telefonom in opazovanje drugih pacientov, ki trumoma drvijo po recepte. Predvsem starejši ljudje, ki dobijo po par receptov – glede na to, da že dolgo nisem bil pri zdravniku, sem bil prepričan, da so se te stvari v tem času kaj spremenile. Pa sem se motil. Obisk pri zdravniku je še vedno rutina – kaj je narobe z vami je prvo vprašanje. Ko razložiš, zdravnik pogleda malce uho, povpraša par nebistvenih vprašanj in začne pisati napotnico za ORL kliniko, kjer bi moral biti sprejet pod nujno. Nobene konkretne diagnoze, ampak zgolj in samo prelaganje odgovornosti na druge. Naše zdravstvo je pač to..

Ker sem si lahko vzel čas za to, sem odšel na ORL. Zaposlene v sprejemni pisarni so bile cepljene proti hitrosti – 15 minut čakanja me je presenetilo, saj sem bil sam pred okencem in dve osebi sta prestavljali fascikle po pisarni in se delali, da jaz ne obstajam. Ampak jih razumem, stvari morajo biti najprej urejene, da se lahko potem posvetijo delu.  Uredile papirje in me poslale pred čakalnico, kjer naj bi začeli delati ob 15. uri.  Ob 15:15 še vedno ni bilo nikogar v ambulanti. Na srečo je v ORL in UKC postavljen odprt WiFi, tako da sem čas zapravljal na računalniku in tako precej lažje premagoval čas.

Mogoče imam samo jaz vedno občutek, ko grem k zdravniku, da “simuliram”. Tudi, ko sem imel zlomljeno roko, sem imel občutek, da je z menoj vse v redu in da bom pred zdravnikom izpadel “bedak”, ker hodim zaradi takšnih malenkosti tja. In ja, v čakalnici sem dejansko razmišljal, da bi mogoče pobegnil, ker obstaja cela vrsta ljudi, ki ima večje težave, kot jih imam sam in bi bilo bolj logično, če se pomaga njim, kot pa da jaz travmiram zaradi mojega ušesa in tega, da nič ne slišim zadnje dni.

Ko sem stopil v ordinacijo in dal skozi standardno proceduro vprašanj – od tega, kako vem, da sem gluh, do tega, kaj se mi je zgodilo, oz. česa ne slišim in mi je nekako uspelo vse skupaj ponovno razložiti, mi je zdravnica predlagala hospitalizacijo. Da ostanem do naslednjega dne v bolnišnici in da naredijo kup preiskav!?

NEEEE! Spomin na par dni v bolnišnici iz otroštva je postal preveč živ in sem poskušal s taktičnimi vprašanji zdravnico odvrniti od tega. Če ni nujno, pač rajši pridem trikrat na dan na pregled, kot pa da preživim noč in dan v postelji v bolnišnici. Prestar sem za to, poleg tega pa mi ti prostori ne prinašajo nekega hudega fetiša – če pozabim na to, da me nič več ne zanima, ali so medicinske sestre spodaj res brez… (prosto po Predinu). Po parih minutah prepričevanja in mojih obljub, da bom miroval, sem dobil dva recepta za tablete in naslednji termin – ob 8. uri naslednjega dne na pregled in hospitalizacijo!

Ob 13. uri sem prišel k svojemu osebnemu zdravniku, iz ORL-ja sem odšel ob 16:44. Skočil v lekarno in se držal navodil zdravnice. Miroval in pojedel tableti. Zaspal kot otrok in se sredi noči prebudil in začel objemati školjko. Zelo hitro bitje srce, hitro dihanje in bruhanje. No, noč ni bila ravno moj dan. Ampak sem stoično vse skupaj prenesel, saj je bila misel, da bi moral preživeti noč na bolnišnični postelji vse prej kot lepa. Tudi fetiši niso več enaki, kot so bili..

Zjutraj, ob 8. uri, sem se “checkinal” na ORL-ju in začel s prvimi testi. Rezultati so bili predvidljivi. Levo uho še vedno ne sliši, vendar so problemi tudi z desnim ušesom. Za razliko od prejšnjega dne so me v ambulanti namesto ene zdravnice, pričakale tri. Ni slabo, sem pomislil, ko se jim je pridružila še medicinska sestra.

Pogovor se je začel z vprašanjem, če se je stanje kaj spremenilo. In moj odgovor je bil definitivno napačen – bruhanje ni nikoli dober odgovor. Takoj se je začela debata o hospitalizaciji do četrtka in moja moledovanja in prošnje, da bom povsem priden in da bom miroval in da bom v tišini,… niso bile ravno najbolj sprejete. Šli smo skozi vsa vprašanja, ki jih morajo zastaviti pacientu, ko ga sprejmejo v bolnico – vse bolezni, bolezni staršev, jemanje tablet, občutljivost na tablete…. Procedura, ki traja vsaj 3 minute. In ko sem na vse odgovore odgovoril “pravilno”, se je začel pregled. Primerjava s testi, ki sem jih opravil, predvsem pa s tem, kar so videli, je bila še enkrat znova iztočnica, da ostanem v bolnišnici.

Tokrat sem se izgovoril na strah, ki ga imam, ko ležim v bolnici in da mi res ni prijetno, ko pa lahko kdo drug, ki ima večje težave leži namesto mene v postelji.. No, to ni šlo skozi. Ko sem razložil še zgodbo, ki se mi dogaja v zadnjem času in je povezana z zdravjem družinskega člana, pa sem jih omehčal. In namesto bolnice do četrtrka, sem dobil nov set tablet – Medrol, Lexaurin, Nolpaza, Betaserc, ki jih moram redno jemati in priti v četrtek nazaj na pregled – v primeru poslabšanja, pa takoj.

Zadovoljno sem si oddahnil in obljubil, da bom miroval in počival, predvsem pa da bom pazil na svoj sluh in se izogibal hrupnim krajem, prav tako pa, da ne bom zaradi uživanja Lexaurina vozil vozila v teh dneh. Po pol ure sem dobil izvide in se odpravil v lekarno po medikamente.

Voila, izkušnja je bila precej pestra, mi je pa v glavi ostalo cel kup dejstev:

  • čakalnice pri zdravnikih so polne promocijskega materiala, ki ga tam pustijo pospeševalci prodaje farmacevtskih družb
  • v čakalnici je nemogoče preživeti, če nimaš s seboj mobilnega telefona
  • odprto WiFi omrežje zmanjša negodovanje čakajočih pred ambulantami
  • zdravniki sami ne upajo postaviti nobene konkretne diagnoze, ampak te preventivno pošiljajo na vse mogoče in nemogoče preglede (primerjava s servisom vozila pred leti in sedaj je povsem na mestu – včasih si vozilo pripeljal k avtomehaniku in je že po zvoku motorja povedal, kaj je narobe. Pri novejših avtomobilih priklopijo senzorje in računalniško obdelajo podatke, vendar napake ne odkrijejo!)
  • ko si enkrat v bolnici, te čaka kup preiskav, vendar se jih veliko med seboj izključuje – ene preiskave so dopoldan, druge popoldan, za večino pa se je težko vnaprej naročiti, ker gre sistem po FIFO
  • tudi zdravniki v bolnici se težko odločijo za kaj gre in te preventivno pošljejo še na par dodatnih preiskav
  • če preiskave ne pokažejo ničesar uporabnega, potem so na vrsti medikamenti – čim več, tem boljše in pomembno je, da se najde sinergija (ker sem po Medrolu in Betasercu bruhal, sem dobil še Nolpazo, ki umiri želodec. In ker sem imel povišano bitje srce in višji pritisk, sem dobil še Lexaurin, da me pomiri)

Suma sumarum! Zelo pozitivno sem presenečen nad odnosom zaposlenih v ORL – v smislu človečnosti, prijaznosti, predvsem pa dejstva, da nisem za njih zgolj številka, česar sem se bal! Prav tako mi je všeč, da so zaposleni tam ustrežljivi in pomagajo ljudem, ki se prvič znajdejo pri njih in si vzamejo svoj čas za vsakega pacienta. Glede na to, da je veliko kritik na račun zdravstva, sem jaz samo pozitivno presenečen nad vsem tem. In tudi 15 minutno čakanje pred sprejemno pisarno sem mirno spregledal. Na ORL stvari potekajo normalno in tekoče.

In hvala zdravnicam in osebju za to izkušnjo – po sedmih letih pri zdravniku in po precej več letih v bolnici, sem pričakoval, da bo vse skupaj en velik “razfuk”. Bravo!

ibubel

2 Responses to Zdravstvo naše vsakdanje – pohvala ORL kliniki

  1. Janč says:

    Pri kritiki osebnega zdravnika si povsem udaril mimo. Pravilno je ugotovil, da potrebuješ ORL specialista in te 1,2,3 napotil k njemu. Kritika bi bila upravičena zgolj v primeru, če bi te namesto tega najprej en teden zdravil sam, ali pa te poslal k ortopedu (na primer).

    Če daješ za primerjavo avtomehanika: ko ta ugotovi, da je problem v elektriki ali pa plehu, bo brez oklevanja in slepomišenja avto predal avtoelektričarju ali pa avtokleparju.

    Je pa fino, če te osebni zdravnik obravnava kot človeka (ne zgolj kot medicinski problem) in si vzame čas zate in ti tudi primerno razloži zadevo. Dva izmed takšnih biserov sta vsekakor dr. Andrej Dernikovič in dr. Laszlo Tenyi.

    Fobija pred bolnico, ki jo omenjaš, te pa lahko drago stane. Bolnica pač ni brez razloga – tam si pod nadzorom, in če pride med terapijo do komplikacij, te spremljajo, in takoj ustrezno odreagirajo. Zato lahko tudi pri terapiji tvegajo več, kot pa če si ti nekje doma, morda občasno celo sam. Kaj pa, če recimo na zate novo zdravilo odreagiraš alergično, in padeš v anafilaktični šok? V tem primeru so minute pomembne. (Zanimiva zgodba enega podjetnika: v anafilaktični šok je padel po zaužiti pizzi v restavraciji – sosedje so ga našli v dvigalu in ga pravočasno odpeljali na urgenco.)

    Kar se pa čakanja pri specialistih tiče, ti pa lahko marsikdo pove, da ni nič nenavadnega, če prideš k specialistu ob 8h zjutraj, ko te naročijo, potem pa skupaj s sotrpini v polni čakalnici (vsi naročeni ob isti uri) čakaš, da prideš na vrsto okrog 14h. In to bre wirelessa ;-)

    Kakorkoli, želim ti čim bolj ugodno diagnozo in hitro okrevanje.

    V tolažbo pa:
    Zmelkoow – Klub ljudi z resnimi težavami

  2. Anonymous says:

    Roni, najprej srčno upam in ti želim, da ne bi imel komplikacij še z drugim ušesom. Sama imam že kakih 30 let težave zaradi nepravilno in prepozno zdravljenega vnetja srednjega ušesa. Posledica: zarastline na bobničih in težave pri razpoznavanju zvoka določenih frekvenc, predvsem področja govora. Eh, po mnenju avdiologa bi morala bit zdaj že gluha, a odtlej vedno poskrbim, da se okužba iz grla takoj pozdravi, če se mi uspe sploh prehladit. Naglušnost je skrajno zoprna, še posebej, ko ljudje momljajo in se sploh nejasno izražajo.
    Iz opisa tvojih težav mi sledi par vprašanj: 1. čudno je, da ti ni že osebni (splošni?) zdravnik pogledal ušesa, v naši provincialni ambulanti to še delajo. Sploh, če si imel povišano temperaturo, bi zadoščala doza antibiotika 2. čemu so ti dali našteta zdravila? Prav gotovo niso bila prava, če si bruhal. Priporočam, da vsakič prebereš navodila proizvajalca.
    Sicer pa imam na splošno slabo mnenje o zdravnikih in bolnicah (vključno porodnišnici), pri parih športnih poškodbah pa še o urgenci in naslednjih kontrolah/posegih. Zaradi toliko slabih izkušenj, že dolgo ne zaupam nobenemu, sploh pa sem doslej naletela le na vsega skupaj 4 dobre, ki so bili najprej ljudje, potem zdravniki (s pametjo!) in nazadnje specialisti. BTW, tvoja stara mama se je najbrž kar prav odločila.
    Za konec pa še ena izmed anekdot, ki se mi dogajajo pri mojem izbranem zdravniku (ups, ko pa bližje ni drugega): pred dobrim letom mi je predpisal kaplice za oči, ki se jih da v nos zato, da odprejo ušesa….Na zdravje!

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.