Memento

Leta 2000 Christopher Nolan posnel odličen film z naslovom Memento. Zgodba filma je precej preprosta – izguba kratkotrajnega spomina pri bivšem zavarovalniškem raziskovalcu in zadnji spomin na to, da mu je nekdo umoril ženo. Problema izgube kratkotrajnega spomina se loti na zanimiv način – piše si listke, tetovira si stvari,… Vendar je vse skupaj precej nepovezano, dokler se film ne začne vrteti nazaj in se odkrijejo povezave med njegovimi zapiski.

Leonard Shelby: Memory can change the shape of a room; it can change the color of a car. And memories can be distorted. They’re just an interpretation, they’re not a record, and they’re irrelevant if you have the facts.

Zakaj pišem o filmu iz leta 2000, ki pa jih obstaja cel kup novejših? Pred parimi dnevi sem v zapisu Legalno zadet od tablet pisal o svoji izkušnji, ki sem jo imel, ko sem jedel predpisane tablete s strani zdravnikov. Po tem, ko sem prenehal s tem početjem in so se mi stvari začele počasi sestavljati, sem odkril, da imam cel kup dogodkov izbrisanih iz spomina, oz. da ne obstajajo v mojem spominu, čeprav so se dogajali. Kar je še bolj grozljivo pri tem je, da sem dejansko počel stvari, ki se jih danes, ko se mi počasi vrača spomin na pretekle dni, sramujem, oz. da se šele sedaj zavedam, kaj se je dogajalo z menoj. Recimo to, da sem prevozil rdečo luč, da so me ustavili policisti, mi dali pihati in na koncu dobil zasluženo denarno kazen. To, da sem bil na celem kupu sestankov, ki se jih ne spominjam. Da sem preživel dni, ki jih ni v mojem spominu..

Če si je glavni akter v Mementu zapisoval na listke stvari, ki so mu pomagali, da je razumel situacijo imam jaz cel kup elektronske komunikacije, na različnih platformah, ki mi sedaj počasi sestavlja vse drobce v celoto. Celoto, ki je ne bom nikoli razumel, niti si ne želim, da se mi še kadarkoli zgodi.

Čemu sploh smisel tega zapisa?

• najprej opravičilo vsem, ki sem jih v tem času prizadel, oz. se do njih obnašal drugače, kot se sicer obnašam. Tudi sicer nisem najbolj strpna oseba, ki bi jo bilo moč prenašati, ampak ti dnevi so bili verjetno še poseben pekel za marsikoga.
• druga stvar, zaradi katere sem se lotil pisanja tega je, da si bom za vekomaj zapomnil svoje pravilo, ki ga imam v življenju – ko začneš hoditi k zdravnikom si praktično že mrtev. Edina stvari, ki jo dobro počnejo je to, da te pošiljajo od ene preiskave, do druge.
• tretja, vendar najbolj pomembna stvar pa je, da si s pomočjo tega in razmišljanja o dogodkih, poskušam rekonstruirati par dni, ki jih ni v mojem spominu, oz. so samo sence, ki jih moram sedaj spremeniti v barvne odtenke

Suma sumarum – preživel. Izkušnja velika. Predvsem pa je sedaj čas, da se zopet postavim na noge in začnem brcati. In upam, da ne pride preveč stvari, ki sem jih v tem času storil, za menoj kot bumerang!