Pred dvema dnevoma je bil na spletni strani jazz festivala objavljen natečaj za Oblikovanje celostne grafične podobe (CGP) za 55. jazz festival, kjer so ponudili vstopnice za festival, kot plačilo za CGP. No, ponudili so tudi majice, da bom povsem natančen. Ker je bila javnost, še posebej pa stroka besna nad tem natečajem in se je na družbenih omrežjih zgodil plaz kritik, so se v Cankarjevem domu odločili, da umaknejo razpis in je generalni direktor Cankarjevega doma, Mitja Rotovnik, tudi podal svoj odgovor (vir):
Gre za zamisel, ki se je porodila v krogu sodelavcev, ki pripravljajo letošnji jazz festival. Problem je, kot vidim v tem, da je vsak razpis pač razpis in kot tak javno dejanje, v tem primeru Cankarjevega doma. Po pogovoru z namestnico vodje službe za trženje programa in stike z javnostmi, jim je šlo za to, da mladim oblikovalcem ponudijo možnost sodelovanja in afirmacije njihovih oblikovalskih začetkov.
Daleč od tega, da bi imeli v mislih, recimo temu, pravi pravcati razpis, ki bi bil honoriran v skladu z normativi Društva oblikovalcev Slovenije. Česa takega kot direktor ne bi dovolil, ker v finančnem načrtu festivala ni denarja za »razkošje«, ki se imenuje – spet bom uporabil nesrečno skovanko, za katero se me lahko prime za jezik – »pravi pravcati javni razpis«.
Dovolil ne bi bil tudi zato, ker imamo zaposlene tri oblikovalce – razpisovanje honorirane podobe letošnjega festivala bi bil v tem kontekstu celo neupravičen strošek. Toliko bolj, ker zaradi izjemno slabega obiska festivala v zadnjih letih, ni absolutno nobenega resnega poslovnega razloga, da bi naročali plačano podobo festivala.
Direktorjevo stališče je, da je treba ob treh zaposlenih narediti oblikovanje podobe festivala doma. Avtorji razpisa so želeli omogočiti sodelovanje širšemu krogu mlajših oblikovalcev, ker je hvalevredno, ne bi pa smeli objaviti razpisa v obliki kot so ga, ker je zavajajoč in s sestavo komisije za ocenjevanje prispelih del, saj v celoti ni na pričakovani profesionalni ravni. Tak razpis bi bil razumljiv, če bi bil interno objavljen za študente Akademije za likovno umetnost, tako pa lahko v javnosti vzbuja upravičene komentarje in pripombe. Vsekakor razpis ima pozitivni vzgib, ker bo omogočil izbranim razstavo v Cankarjevem domu, dejansko pa gre za napako, ki se ne sme več ponoviti. Slednje naj se razume tudi kot dolžno direktorjevo opravičilo.
Lep pozdrav, Mitja Rotovnik
Kljub temu, da je bil odgovor dokaj dobro premišljen, je vse skupaj precej velika spekedranščina, ki me je zmotila natanko toliko, kot me je zmotil sam natečaj. Kaj se mi zdi v odgovoru Mitje Rotovnika nesmiselno:
- očitno znotraj Cankarjevega doma ne vedo točno kaj kdo dela in so na odgovornih mestih ljudje, ki ne razumejo povsem svojega poklica – ta, ki je pripravil natečaj
- »pravi pravcati javni razpis« – v Cankarjevem domu očitno obstajajo takšni in drugačni javni razpisi. Verjetno odgovorni za ta razpis ni spisal teksta, ki je bil objavljen na spletnem mestu v 15 minutah in verjetno ga tudi ni pregledala pravna služba? Torej, koliko denarja je šlo v zrak, ker je uslužbenec pripravil javni razpis, ki pač ni pravi javni razpis?
- natečaj, ki ima svoja pravila, komisijo, ki bo izbirala zmagovalca in prejemnika kart, je pač natečaj – Daleč od tega, da bi imeli v mislih, recimo temu, pravi pravcati razpis – ta del stavka je zavajanje in opravičevanje za nekaj, kar je bilo mišljeno povsem drugače
- če imate zaposlene oblikovalce, čemu potem razpis za CGP? Če bi bil ta razpis omejen zgolj in samo na oblikovanje jazz plakatov in ne na oblikovanje CGP-ja, bi temu razlogu še mogoče verjel.
- in suma sumarum – ne, ne gre za napako. Gre za norčevanje iz oblikovalcev, kot tudi za podcenjevanje dela. Še enkrat – če nekdo pripravi tak razpis, verjetno to ni zgolj “napaka”, kljub temu, da je vsakomur jasno, da se je najboljše posipati s pepelom in bo šlo vse skupaj mimo. Bo ta oseba, ki je storila takšno napako doživela kakšne posledice? Ali se je pač zgodila napaka, ki je Cankarjevemu domu povzročila precej veliko škodo?
- naslednjič, ko objavljate “pismo”, ki ga je napisal Mitja Rotovnik, poskusite ves čas pisati v isti osebi, sicer izpade vse skupaj precej šalabajzarsko (Dovolil ne bi bil tudi zato, ker imamo zaposlene tri oblikovalce, Direktorjevo stališče je, da je treba ob treh zaposlenih narediti oblikovanje)
Suma sumarum – ja, odgovor je bil podan, škoda je bila storjena, sedaj pa se lahko naprej igračkajo v svojem peskovniku in se ne sekirajo za stvari.
V agenciji Felicijan Sedmak so naredili odlično kreativno rešitev za 55. jazz festival (vir)
http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=spakedran%C5%A1%C4%8Dina&hs=1
Lep pozdrav, neznani pisec,
ne bi soglašal z oceno, da je vse skupaj »precej velika spakedranščina«. Še vedno se mi zdi, da gre za napako, ki se jo da popraviti in če ne bo ravno prevelike privoščljivosti, storjena napaka ne bo »povzročila precej velike škode« Cankarjevemu domu. Toliko bolj, ker ima CD ves čas zgledno urejene odnose in sodelovanje z Društvom oblikovalec Slovenije. Je že tako, da se tu pa tam tudi lep namen sprevrže v napako, nerodnost, toliko preje, če izvedba lepega namena ni podprta s strokovnostjo, profesionalnostjo in odgovornostjo. V dobrem letu se nam je zgodilo oboje: enkrat je bil lep namen izveden brezhibno, drugič ni bil in sedaj upravičeno žanjemo kritiko.
V Cankarjevem domu se zelo dobro ve, »kaj kdo dela«, res je le, da odgovornost »na odgovornih mestih« ne bi smela zaškripati. Za spoštovanje dolžne avtonomije pri izvajanju dela na odgovornih mestih mi gre. Podstat avtonomije, o kateri je govora, je tudi zaupanje direktorja do sodelavcev, da bodo avtonomijo pretvarjali v dobre rezultate.
Takole je bilo: v oddelku za oblikovanje CD so pred časom menili, da bi bilo produktivno, če bi omogočili dostop do oblikovanja tudi mlajšim, še ne uveljavljenim oblikovalcem. Nekateri so dobili neposredna naročila, študenti ALUO pa so bili povabljeni k sodelovanju v kontekstu obveznosti, ki jih imajo znotraj šolanja, javni razpis za celostno podobo jazz festivala glede na temeljni namen na žalost ni bil nepremišljen, ne strokovno primeren.
Razpis na ALUO za lanskoletni Slovenski bienale ilustracije, na katerem je z odlično predlogo zmagala študentka četrtega letnika Katarina Medič, je bil ob sodelovanju treh profesorjev skorajda popolno uresničenje dobrega namena Cankarjevega doma. Tudi neposredna povabila za jazz festival so prinesla izvrstne rešitve.
Očitek trem zaposlenim v oddelku za oblikovanje, da se s tako formuliranim dobrim namenom želijo izogniti delu, ni na mestu najprej zato, ker imajo zelo veliko dela. Obenem je treba vedeti tudi to, da kljub vključitvi mladega oblikovalca v oblikovalni proces CD, ostane vsaj za enega od treh sodelavcev z aplikacijami predloge še vedno zelo veliko dela.
Če sem kolikor toliko opravičil uporabo sintagma »pravi pravcati razpis«, ki se ne bi smel pojaviti na spletni strani CD že zato, ker ni bil naslovljen zgolj na tiste, ki jim je bil posvečen dober namen, potem lahko sklenem, da bo CD tu pa tam, vendar dosledno prek ALUO še vedno razpisoval interne natečaje, ravno tako bo prek neposrednih vabil še vedno vabil kakšnega od zainteresiranih mlajših oblikovalcev. Pri velikih razstavnih projektih, kot je bila denimo razstava »Faraonska renesansa« pa bo nadaljeval s prakso povabil uglednim oblikovalcem, ki jih je in jih tudi bo še naprej plačeval v skladu z obstoječo prakso.
Naj sklenem z odgovorom: sodelavci, ki so naredili neodpustljivo napako, se niso hoteli »norčevati iz oblikovalcev« in niso želeli »podcenjevati njihovega dela«. Jaz se bom zadovoljil z oceno, da dobrega namena niso znali pravilno udejanjiti, da so šli skozi dobro šolo javne kritike, medtem ko je vodstvo CD z umaknitvijo nepremišljenega razpisa preprečilo, da bi konkretni dobri namen popeljal CD v pekel!
Mitja Rotovnik