25. maj je dan, ko praznujem Dan mladosti in Towel day – Dan brisače – Tribute to Douglas Adams. Dva zanimiva dogodka iz preteklosti in čas za praznovanje in veselje – eni z brisačo, drugi s pesmijo v srcu. Jaz pa, kot lansko leto, praznujem na Kozari.
-
Towel Day – Dan brisače – iz knjige The Hitchhiker’s Guide to the Galaxy:
A towel, it says, is about the most massively useful thing an interstellar hitch hiker can have. Partly it has great practical value – you can wrap it around you for warmth as you bound across the cold moons of Jaglan Beta; you can lie on it on the brilliant marble-sanded beaches of Santraginus V, inhaling the heady sea vapours; you can sleep under it beneath the stars which shine so redly on the desert world of Kakrafoon; use it to sail a mini raft down the slow heavy river Moth; wet it for use in hand-to-hand-combat; wrap it round your head to ward off noxious fumes or to avoid the gaze of the Ravenous Bugblatter Beast of Traal (a mindboggingly stupid animal, it assumes that if you can’t see it, it can’t see you – daft as a bush, but very, very ravenous); you can wave your towel in emergencies as a distress signal, and of course dry yourself off with it if it still seems to be clean enough.
More importantly, a towel has immense psychological value. For some reason, if a strag (strag: non-hitch hiker) discovers that a hitch hiker has his towel with him, he will automatically assume that he is also in possession of a toothbrush, face flannel, soap, tin of biscuits, flask, compass, map, ball of string, gnat spray, wet weather gear, space suit etc., etc. Furthermore, the strag will then happily lend the hitch hiker any of these or a dozen other items that the hitch hiker might accidentally have lost. What the strag will think is that any man who can hitch the length and breadth of the galaxy, rough it, slum it, struggle against terrible odds, win through, and still knows where his towel is is clearly a man to be reckoned with.
-
Dan Mladosti – 25.5. – rojstni dan Josipa Broza Tita
Bili smo še mladi, in bili smo še v SFRJ, ko smo vsako leto praznovali 25. maj, dan, ki ga je CK SKOJ določil za dan, ko se proslavlja rojstni dan Josipa Broza Tita in se je imenoval Dan mladosti. Na ta dan so potekale razne športne prireditve in proslave v šolah, kjer se je prepevalo in recitiralo.
Celotna manifestacija je doživela vrhunec s Titovo štafeto oz. Štafeto mladosti . Vsako leto so samo najboljši lahko nosili štafeto in to je bila velika čast in ponos in v 43 letih, kar je potekala štafeta, jo je nosil skoraj vsak tretji držvljan SFRJ. Vsako leto je štafeta štartala iz drugega mesta in druge republike, prvič iz Kumrovca.
Zadnja štafeta je štartala leta 1987 iz Ljubljane. Vendar je s to štafeto povezana afera , kajti štafeta in plakati, ki so jih je naredili v ateljeju Novi kolektivizem so bili preveč podobni plakatom iz nacistične Nemčije.
Na dan, ko so eni romali v Kumrovec, menda na seminar o kritični misli, in že prav patetično vlekli iz naftalina t.i. dan mladosti in se kuneli druguTitu, so, kako ironično, najbolj slavili….. Nemci. In skupaj z njimi vsi ljubitelji kvalitetnega fuzbala. Pardon, Fußballa. Z veliko!
In nemški finale ne bi mogel biti hujši udarec za vseevropske komuniste, ki tako patetično tulijo proti varčevanju. Hja, nemška zakonodaja svojim klubom zapoveduje vzdržno poslovanje (zapraviš lahko le toliko, kot zaslužiš) in hkrati onemogoča, da bi klubi postali igračke in pralnice raznih bogatašev ter njihovih njihovih petro dolarjev. Z drugimi besedami, klubi lahko rastejo izključno organsko. In ravno letos lahko bolj kot kadarkoli doslej opazujemo veliko zmago te nemške gospodarne, če že ne ravno šparovne miselnosti. Ne le v gospodarskih bilancah, kjer gre Nemčiji dobro kot še nikoli, tudi na nogometnih zelenicah ni bilo čisto nič drugače! Zmagovalec Bayern je izgubil le dvakrat, prvič proti Belorusom, pa še to jeseni, ko so veliki klubi še daleč od načrtovane pomladne forme, na poti do finala je na drobno sesekljal inštitucijo, kot je Juventus, dobesedno ponižal je katalonski narodni ponos, tako, da so še sami Katalonci športno priznali, kdo je bil vsaj dva razreda boljši, da tistih nekaj sumljivih golov nikakor ni bilo odločilnih, ker bi sicer že naslednjo minuto pokasirali 100% regularne, in da bi tudi pravi Messi težko pričaral kaj več kot časten gol ali dva. Edini poraz v izločilnem delu so doživeli, pa še to takrat, ko je dvoboj bil odločen že po prvi tekmi, proti Arsenalu, ki, kako zanimivo, ravno tako stavi na nemško vzdržno poslovno filozofijo in lepo služi z brušenjem mladih talentov za nadaljnjo preprodajo.
Še impozantnejša je pot westfalskih “Prusov” do finala, ki so prvo tekmo izgubili šele v drugi polfinalni tekmi, pa še takrat je bilo že vse odločeno na prvi tekmi. V anale bo šel njihov epski preobrat proti malaškim milijonarjem, že res, da se bo morda kdo obregnil ob sumljiv odločilni gol, hkrati pa bo moral priznati, da bi morali, če špansko-argentinski golman ne bi dobesedno čudežno rešil nekaj strelov, morali že dosti prej zabiti petardo. In potem prva tekma proti velikemu Realu, kjer so CR7 & co. doživeli epsko ponižanje, povrhu še proti “podeželskemu” klubu, kako je nemško – poljski vlak (ha, evrokomunisti, dvoje “neoliberalnih” gospodarstev, in sodita med zmagovalce krize!) neovirano drvel sem in tja med navrtano obrambo in rešetal mrežo nemočnega madridskega vratarja.
In potem finale, ki ga lahko mirno razglasimo za najboljšega po dolgem času, verjetno vse od tistega epskega 1999, ko je ManUtd v zadnjih minutah zrežiral neverjeten preobrat ravno proti “Bavarcem”. Šlo je res za pravi festival nogometa, odprta igra, brez bunkerjev, brez zavlačevanj, brez nešportnih potez, obilo lepih akcij in strelov. Še največja nevarnost za zakinkanje je bila med odmorom. Marsikak nevtralen navijač bi kar pri priči podpisal, da se ob letu osorej vnovič srečata ista nasprotnika. Kakšno popolno nasprotje v primeri s finalom pred natanko desetletjem, ko sta italijanska finalista z mučenjem žoge dobesedno oskrunila Gledališče sanj. Mnogi smo takrat obupali že po nekaj minutah in računali, čez koliko časa se začno izvajati enajstmetrovke…
Vse skupaj je pokvarila le ena skrajno rasistična opazka nekega ultranacističnega gnoja, ki si niti ne zasluži biti imenovan in pričakovani ni bil zmožen sprocesirati sporočila “No to racism!”, ki se je pojavljalo na panojih ob igrišču. Na Čivkalu je pripomnil nekaj v stilu “pha, kakšen nemški finale, če so gole zabili Hrvat, Turek in Nizozemec”. Pizdek očitno sploh ne ve, da le res izjemoma Maradona ali Messi sama predriblata celo nasprotno moštvo, sicer pa je nogomet kolektivna igra, da se moštvo vsaj na začetku sestoji iz 11 igralcev, da je vsak gol kot tudi končni rezultat plod njihovega timskega dela. Obenem je dokazal svojo izvrstno “razgledanost”. Tisti “Turek” je namreč rojen v Nemčiji (v nogometnem Gelsenkirchnu), vse življenje živi v Nemčiji, kakopak ima že od rojstva nemški Reisepass, doslej je igral le za nemške klube in v Turčijo morda skoči le na obisk k morebitnim sorodnikom oz. se namočit v Egejsko morje. Še več, ta “Turek” ponosno nosi tudi dres Elfa in tale rasistična svinja bi se tu nedvomno lahko še kaj naučila o patriotizmu.
Glede pripombe o ostalih dveh strelcih pa samo tole, čeprav pizdek itak ne bo skontal. Nemci so že davno na smetišče zgodovine zabrisali vse pojavne oblike komunizma, tako svastičarskega kot tudi srpokladivarskega in nihče ni nikoli romal niti v Braunau ob Innu niti v Honeckerjev rodni Neunkirchen! In danes je Nemčija izredno odprta družba, kjer je dobrodošel vsak, ki zna ponuditi kakšno uporabno znanje. Na žalost tega pizdeka, verjetno ga pa ravno to žuli!, Nemci ne iščejo “strokovnjakov” marksizma ali papagajskega ponavljanja lukšičizmov. Zato pa so samo lani izrekli Willkommen kakšnemu milijonu strojnikov, štromarjev, računalničarjev, kemikov, biologov, zdravnikov…. med njimi tudi precej Slovencem, ki jim je po Mišičevih pingvinizmih in Mašinih krogcih dokončno dopizdilo. Da niti ne omenjamo nemarno zavrženih primerkov, kot je Robert Lešnik. Komunistična oblikovalska “stroka” ga je kar trikrat zapovrstjo odpravila kot “netalentiranega”, no, danes tem taistim “strokovnjakom” zagotovo nič ne smrdi vožnja v “Lešnikovem” Passatu oz. sedaj merđotih. Ker je tudi Bundesliga dober Geschäft, so že od nekdaj, tudi v času nacionalnih kvot, bili iskani tudi dobri žogobrcarji in zakaj bi bilo danes kaj drugače??? Tudi Oblak (Schalke, Bayern) in Katanec (Stuttgart) bosta potrdila, da sta tam preživela nepozabna leta in da ju nihče, v nasprotju s tem pizdekom, ni ozmerjal s “partizanoma”.