Kot ste bralci bloga verjetno že opazili, zadnje 14 dni testiram vozila Citroen v okviru akcije #DSdriver. Prvi dve vozili, ki sem ju vozil, sta bila Citroen DS Cabrio in Citroen DS. Čeprav vozili na prvi pogled izgledata precej “igračkasti”, pa temu ni povsem tako. Obe vozili sta namreč pod “havbo” skrivali 1.6 litrski motor in 155 konjev, kar je pomenilo precej adrenalina na ovinkastih cestah, prav tako pa tudi pri pospeševanju.
Citroen DS3 Cabrio je bil rumene barve, s črno streho, ki se zapira zelo natančno in kar mi je bilo še posebej všeč, saj sem dobil vozilo ravno v deževnem obdobju, je to, da lahko streho zapiraš med vožnjo – do hitrosti 12o km/h. Vozilo je, za razliko od Citroenov, ki sem jih vozil v mladosti, povsem nekaj drugega. Trdo podvozje – športno, ki zelo dobro drži vozilo na cesti, predsvem pa preseneča voznike, ki jih “kinder jajček”, kot ga je nekdo poimenoval suvereno prehiteva.
Tipičen primer, ki se ti zgodi, ko stojiš s takšnim vozilo na semaforju – poleg tege se ustavi vozilo, ki ima 2.0 motor. V tem primeru je bil to Clio RS, voznik ima v vozilu glasno glasbo in rahlo spusti steklo in pogleda proti meni. Med čakanjem pritiska na plin, da se sliši zvok motorja – zelo filmsko. In ko se prižiga zelena luč, začne pospeševati. Provokacija? Očitno! Pogled na cesto, če je vse prosto in potem precej hitro speljevanje – turbina naredi svoje in avto se odlepi izpred semaforja in medtem ko prestavljam v tretjo prestavo, sem mimo Cliota. Naslednji semafor je rdeč. Ustavim in se hladim ob odprti strehi – voznik Clia me osramočen vpraša – kaj skriva pod “havbo” ta “kinder jajček”. Povem mu, da ima kar veliko konjenico in pove, da si ni mislil, da se mu zgodilo to, kar se mu je. In takšni primeri se dogajajo precej pogosto. Da tega, da se deklice obračajo za vozilom, niti ne omenjam.
V tedni dni sem prevozil 1700 kilometrov, pri povprečni porabi 6,3 litra – vendar je treba upoštevati vožnjo, ki ni bila ravno “počasna” in naredil dva intervjuja:
Drugo vozilo je Citroen DS3, ki pa izstopa po svoji barvi, saj je kombinacina med belo in vijoličasto barvo, ki je na strahi in ima tudi “car tattoo”. V notranjosti skriva vijoličasto armaturo in usnjene sedeže, ki so kombinacija črne in vijoličaste barve. Samo vozilo ima barven zaslon in navigacijo, ki mi pride prav, ko se izgubljam po Italiji.
Podobno kot pri DS3 Cabriu izgleda to vozilo povsem nenevarno in je predvsem damsko vozilo. Vsaj s to opremo in barvo, ki se skriva v njem. Tudi to vozilo privlači poglede, predvsem deklet, ki jim je barva všeč, predvsem pa je to vozilo odlično za vožnjo in parkiranje po mestu. Pa vendar, da ne bo pomote – 155 konjev prav prijetno zarezgeče na cesti in pusti za seboj precej dražja in večja vozila. Zgodba se ponavlja, kot se je pri Cabriu, ko ljudje niti ne verjamejo, da je to tako poskočen avto.
V zadnjih petih dneh sem naredil preko 800 kilometrov, vendar je poraba tudi bolj primerna 6,0, kar pomeni, da sem se že precej umiril in da mi 155 konjev zgolj pomaga, ni pa to bistvo vozila.
