Prejšnji teden, sem v vozilu Citroen DS3 Cabrio zapeljal Evo Perčič in Mijo Lorbek. Prijav za vožnjo je bilo precej, ampak ko sem posameznike kontaktiral, se je izkazalo, da je bil prejšnji teden precej naporen za vse – veliko startupovcev je iemlo obveznosti v TSStartapu, kjer se danes zaključuje 2. generacija in so “pilili” zadnje detajle, par pa jih je odpovedalo, ker sem imel tudi jaz malce omejen čas.

Kdor spremlja #dsdriver “stream” je opazil, da sem preživel par dni ob morju in da sem imel za družbo kolege blogerje in tviteraše iz Hrvaške in Srbije. Ker sem lahko združil prijetno s koristnim in svoje poslanstvo, sem jih tudi prevažal naokoli v Citroenu DS3 – na žalost tokrat ni bil cabrio, kar bi bilo za razmere, ki so nam bile na voljo več kot odlične.

Organizator #tvitturizma je Zoran Torbica, ki je med drugim uspešno organiziral tudi Blogomanijo in Tvitomanijo, ki je potekala pred mesecem dni v Novem Vinodolskem. Prihaja iz Srbije in je pomagal s svojim digitalnim znanjem parim kandidatom (sedanjim ministrom) pred volitvami, prav tako pa veliko sodeluje tudi s podjetji iz Srbije, ki delajo šele prve korake v družbene medije.

Konferenca Tvitomanija je povezala exYu države in združila preko 500 ljudi iz regije. Od tega je bilo Slovencev okoli 40. Projekt je bil precej odmeven v medijih, sedaj pa Zoran pripravlja malce drugačen format takšnih konferenc, ki se bodo dogajale po regijah. Sicer pa je v tem času, ko je bil v Kopru predlagal, da se odpre Twitter račun MestoKoper, s katerim bi mesto komuniciralo s turisti.

Njihova besede – društveni mediji mi je bila precej čudna, ampak sem se je dokaj hitro navadil. Akcija #tvitturizam je bila enkrat že izvedena na Pohorju in odzivi so bili zelo dobri. Tokrat je zgodbo ponovil v Škofijah in Portorožu. In 15 udeležencev je v petih dneh spoznalo Koper, Piran, Portorož, se odpeljalo v “šoping” v Palmanovo in odkrivalo čare hotelov s petimi zvezdicami, kjer so nam nudili gostoljubje.

Ker se Srbija in Slovenija razlikujeta precej v kulturi in dojemanju stvari, so bile tudi debate, ki sva jih imela precej zanimive. Namreč v Srbiji je Twitter v zadnjem letu postal čisti hit, medtem ko je pri nas vsa situacija precej drugačna. Pri nas tvitajo le tisti, ki vztrajajo že dlje časa, sicer pa je precej manj novih uporabnikov, kot jih je v Srbiji.

Tudi naše številke sledilcev, ki jih imajo posamezniki niso enake, kot so pri njih. Predvsem pa je razlika v tem, da je pri njih skupnost zelo močna, kar se razlikuje od naše scene. Namreč tam uporabniki stopijo skupaj in pomagajo drug drugemu, kar pa se pri nas ne zgodi ravno pogosto. Oz. kot je rekel Zoran:
Sve se može.

In dejansko se stvari pri njih odvijajo točno tako – ljudje povsem drugače gledajo na življenje in se ne sekirajo toliko kot pri nas. Ko je povedal, da je šel pred desetimi dnevi iz Zagreba z avtom na obalo, brez prtljage in da je vse nakupil sproti, mi je bilo precej bolj jasno vse skupaj. Naš in njihov svet, kot tudi dojemanje digitalnega sveta, se razlikujeta. In ko sem mu razlagal o tem, da je pri nas vsako stvar potrebno analizirati in narediti dejanski načrt in postaviti strategijo, se je samo smejal.

Povedal je, da je pri njih precej poceni delovna sila in da je na tržišču zelo veliko mladih, ki so pripravljeni delati poceni, vendar kvalitetno. Da se precej manj komplicira kot pri nas in da se stvari naredijo in šele potem se razmišlja kako naprej. Seveda to ni moj svet, ki je precej bolj analitičen in glede na to, da so Srbi precej temperametni, je bila tudi vožnja dokaj temperamentna, kajti vsak po svoje dojema te stvari, predvsem pa jih aplicira na trg, na katerem živi. In dejstvo je, da stvari, ki so primerne za njihov trg, niso primerne za naš trg in obratno.

Ko sva se vrnila iz Solin do hotela Grand Palace Portorož, kjer sem parkiral, se mi je zgodila precej zanimiva zgodba. Ko sem izstopil iz vozila, sta se približali dve gospe z vnučkom in sta si začeli radovedno ogledovati vozilo. Ker sem opazil, da ju je premamila barva, sem jima rekel, da se lahko vsedeta vanj in da preizkusita kakšno je to vozilo v notranjosti. Nad vijoličastim oblazinjenjem sta bila zelo navdušeni, ko pa sem jima povedal, da ima vozilo 155 konjev, pa me je gospa pobarala o tem, kje ga lahko vidi in preizkusi. Če bi imel čas, bi jo rade volje peljal en krog, tako pa bo morala sama do salona. In na koncu je dodala – če sem šla iskati samo kopalke, zakaj pa si ne bi kupila še vozila!

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.