Pred več kot dvajsetimi leti sem bral knjigo Carlosa Castanede (ki se je rodil na isti dan, kot jaz, le letnica je drugačna!), kjer je opisoval metamorfozo šamana v živalsko formo s pomočjo peyotla in dature. Daturo sem kmalu po tistem našel in jo preizkusil, vendar peyotl mi je bil vedno nekaj mističnega – nekaj nedosegljivega. V bistvu je Peyotl, oz. latinsko Lophophora williamsii kaktus, ki ima mnogo imen – cactus pudding,devil’s-root,diabolic-root, divine cactus, dry-whiskey, dumpling cactus, Indian-dope, mescal-buttons, turnip cactus, whiskey cactus, white-mule in veliko meskalina, kar ga naredi zanimivega za marsikaterega iskalca bodisi zadetosti, ali pa odpiranja vrat v druge dimenzije.

V tistih časih sem jaz slišal precej zgodb o eksperimentiranju s Peyotli in seveda te takšne zgodbe pritegnejo. Takrat se je govorilo, da se da dobiti Peyotle tudi pri nas, vendar v vseh “kaktusarnicah” so se mi samo nasmejali in mi povedali, da tega nimajo pri njih… Dokler… Nisem pred tednom dni v kaktusarnici ob morju vprašal lastnico, ali imajo mogoče Lophophoro williamsii in mi je odgovorila, da jo imajo in da jo tudi prodajajo. Dan je bil takoj lepši, predvsem pa sem se zavedal, da si bom uresničil željo iz mladosti.

Ko sem dobil Peyotl, pa se mi je postavilo novo vprašanje – ali sem res pripravljen eksperimentirati z njim? Ali nisem preveč star za to? Kaj pa če… Ja, ko se enkrat začneš spraševati takšne stvari, potem se počasi začneš zavedati da si postal star. Ne samo to, tudi to, da razmišljaš, kajti zavedaš se, da je življenje eno samo.. Do takrat, ko bom ugotovil, kaj bi rad od tega kaktusa, pa bo definitivno deležen vse moje pozornosti!