Ko mi je Tomaž Muraus pred časom poslal elektronsko sporočilo in se prijavil na #DSdriver akcijo, sem bil sprva zelo presenečen. Namreč o njem nisem vedel ničesar, vendar me je njegov “pitch” o tem, kaj je počel v zadnjih treh letih navdušil, saj je malo takšnih zgodb, kot je njegova, oz. jih veliko premalo poznamo. Ker se je ravnokar vračal iz San Francisca, kjer je zadnji dve leti delal za podjejte Rackspace, sem se z veseljem odzval njegovemu povabilo na pijačo.
Naj na začetku omenim, da je Tomaž star 23 let in je zadnja tri leta preživel v ZDA, kjer je delal kot progamer za podjetje Cloudkick, ki pa ga je leta 2010 prevzel gigant Rackspace. Seveda me je zanimalo, kako je prišel iz Štajerske do službe v ZDA? Odgovor je bil preprost – računalniki in programiranje ga je zanimalo že od prvih korakov, ko je dobil prvi računalnik. Kot vsak nadebudni računalničar je najprej pisal bote za iRC, kasneje ustvarjal spletna mesta in pomagal ljudem pri njihovih projektih. Ker se je zavedal, da je pri nas situacija takšna, kot pač je, je veliko svojih rešitev ponudil tudi na Githubu. In ko je videl, da je podjetje Cloudkick bilo sprejeti v YCombinator in da so oni uporabljali del njegove kode iz GitHuba, se je preko portala Hacker News povezal z njimi in so ga povabili v ekipo. Mlad, komaj 20 let star, je odšel preko luže in užival v razvoju rešitev za monitoring cloud hostingov. Njihova rešitev je bila unikatna in v letu dni so prejeli dve večji investiciji, kasneje pa se je gigant Rackspace odločil, da jih kupi in pripoji k sebi.
Zaradi same imigracijske politike v ZDA, se je sedaj Tomaž vrnil nazaj v Slovenijo, kjer pa ima namen delati na svojem projektu, startupu, ki bo združeval znanja, ki jih je v letih v ZDA osvojil in predvsem delati na customer produktih, ker je do sedaj večino stvari razvijal za B2B market. Ideja, ki mi jo je predstavil, se mi je z omembo Yelpa takoj zdela zanimiva. Zakaj? Ker je to nekaj podobnega, kot sem imel jaz željo, da se zgodi z našim projektom Oust.me, pa nam nikakor ni uspelo. Tomaž se zelo dobro zaveda, da živimo v časih, ko so personalizirane stvari veliko boljše kot so generične. In večina spletnih mest se tega še ne zaveda. Prav tako mu je jasno, da je startup svet v Sloveniji nekaj povsem drugega kot je v ZDA – pri nas je pomemben bootstraping, v tujini pa se takoj išče investicijo. Ker ga veseli tudi druga stran zgodbe – ne samo razvoj, ampak tudi sam nastop – tako na trgu, kot tudi pred investitorji, je pot, ki si jo je izbral več kot odlična.
Glede na to, da je preživel tri leta v San Franciscu, ki je meka za startup svet in da je v tem času dosti potoval okoli sveta, mi je bil všeč njegov način razmišljanja, ki pa ni več tipično “slovenski”. V SF-ju je plačeval za stanovanje 1500$, kar ni majhen strošek, delal je po cele dneve – ker je užival v stvareh, ki jih je počel, predvsem pa je ime odprte roke v podjetju, v katerem je bil zaposlen in je imel dostop do ljudi, ki v startup svetu nekaj pomenijo. Predvsem pa je spremenil logiko, ki je pri nas prisotna – namreč, da ljudje dobijo hišne pomočnice, da jim počistijo stanovanje je tam nekaj povsem normalnega, saj prosti čas, ki ga imajo ljudje, rajši izkoristijo za kaj drugega. Da delo, ki ga z veseljem opravljaš, ne moreš niti imenovati del. Da je izobrazba sicer pomembna, vendar je še veliko bolj pomemben “socialni kapital”, ki pa ga pridobiš s tem, da spoznavaš raznične ljudi, predvsem pa različne kulture in da se ne omejiš na svoj peskovnik, ki je v večini primerov prisoten pri nas.
Njegove zgodbe, iz prve linije podjetja, ki je prešlo v roke giganta so zanimive in takšni ljudje bi morali o teh stvareh pri nas razlagati, predvsem pa bi morali takšni ljudje pomagati tudi ostalim, ki šele stopajo na pot podjetništva. Teorija je sicer super, vendar ti ne pomaga ravno veliko, če pa ljudje od tebe pričakujejo rezultate. Njegova zgodba, kaj se zgodi, ko podjetje v katerem delaš, prevzame še večje podjetje je zanimiva iz večih vidikov. Namreč treba se je zavedati, da je trg v ZDA precej drugačen, kot je pri nas in da podjetja, ki so uspešna kupujejo manjša, ki jih lahko uporabijo – tako kader, kot njihove storitev, ali pa razvoj. Pri nas je tega zelo malo, oz praktično to ne obstaja. In ko se pridružiš večjemu podjetju se tudi spremeni delo, navade, predvsem pa okolje. Za marsikoga je to stresno in veliko ljudi oddide iz takšnih zgodb. Tomaž je vztrajal in sodeloval pri razvoju novih storitev, za katere je delal cele dneve. Kot je omenil, mu niso všeč “open space” pisarne, ki so trend na drugi strani luže. Včasih preprosto moraš slišati svoje misli, je dejal. Ker je podjetje Rackspace v zadnjem letu kupilo več manjših podjetij, ki so bila sestavljena iz ljudi iz različnih narodov, se je naučil tudi tega dela – spoštovanja do sodelavcev in ni mu bilo težko delati cele noči, ko se je projekt zaključeval finalni fazi. Močno se zaveda, da sama ideja ni nič vredna. Vredna je šele njena realizacija. Sicer je samo ideja!
Kar me je najbolj navdušilo, je njegov entuziazem. Da verjame, da se da dobre ideje realizirati, da obstajajo ljudje, ki verjamejo vate, predvsem pa to, da se da tudi v Sloveniji nekaj narediti. Ne nekaj, da se narediti zgodbe, ki so zanimive in ki so odmevne. In da časa za jamranje preprosto ni. Če je preveč časa in če nisi zadovoljen z delom, ki ga opravljaš, greš pač naprej. Dokler nisi ujetnik hipotek in kreditov, imaš vse možnosti, da narediš iz sebe stvari, ki so ti kul in predvsem stvari v katere verjameš.
Nekako to je zame tudi filozofija Citroena DS5, s katerim sva se peljala. Glede na to, da se je v SF-ju vozil s kolesom, je bil Tomaž navdušen nad samim vozilom – le malce majhen se mu je zdel. Za njihove razmere je pač to majhen avto, zame osebno pa precej velik. In v tem se ljudje med seboj razlikujemo – kako gledamo na stvari. Sam vem, tako sem začutil, da bo Tomažu uspelo. Če ne s prvo idejo, pa z drugo, ali tretjo. In ker se ne bo predal, bo uspel!
