Ste se kdaj vprašali, ali bi bili sposobni storiti samomor? Kaj bi se vam moralo zgoditi v življenju, ali iti tako narobe, da bi se odločili dvigniti roko proti sebi in končati svoje življenje s samomorom?

Življenje je nekaj, kar nam je resnično podarjeno. Ena izmed redkih stvari na katero na začetku nimamo vpliva mi sami, ampak ga imajo drugi. In življenje je nekaj, kar praznujemo, se veselimo in uživamo vsak dan.

Vendar ne vsi. Med nami so ljudje, ki živijo povsem normalno življenje, ne kažejo nobenih znakov, da je z njimi kaj narobe, vendar jih v naslednjem trenutku več ni. Storijo samomor, končajo tisto, kar jim je bilo dano.

Po statistiki smo Slovenci zelo visoko v vrhu evropskih držav. “Leta 2011 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 436 prebivalcev, 347 moških in 89 žensk” (vir). Podatek, ki je zaskrbljujoč in podatek, ki pove, da kljub temu, da znamo narediti računalnik, da znamo narediti avto, ne vemo, kaj se dogaja v človeku.

Sam se strinjam, da naj ima vsak človek pravico, da odloča o svojem življenju. Tudi evtanazijo podpiram in se zavedam, da bi v primeru, da bi bil “rastlina” na bolniški postelji, priključen na vso elektroniko, ki bi me držala pri življenju, rajši odšel dostojno, kot pa da bi se mučil sam in mučil ljudi okoli sebe. Misel na to je verjetno precej obskurna in verjetno ljudje ne razmišljamo o tem, ampak smrt je na vsakem koraku in se lahko zgodi kadarkoli in ni nič narobe, če se je zavedamo. V bistvu je smrt začetek nečesa novega.

  • ali je samomor res rešitev vseh problemov?
  • je lažje pobegniti pred njimi, kot pa se soočiti z njimi?
  • je lažje narediti finalni rez, si natakniti zanko, spiti kislino, si razstreliti možgane, kot pa se soočiti s svetom v katerem živiš in problemi, ki nam jim prinaša naš način življenja

Sam priznam da verjamem, da je najtežja stvar, ki jo lahko storiš v življenju to, da narediš samomor. Da ubiješ samega sebe. Da sem sam tak slabič, da nisem tega nikoli poskusil. Sem pa parkrat razmišljal o fenomenu samomora in kaj bi se zgodilo, če bi naredil ta korak. Rad živim, kljub številnim problemom, ki jih srečujem na svoji poti. Rad imam življenje, pa vendar se včasih zalotim, da razmišljam precej drugače.

Mogoče bi lahko patentirali rešitev za samomorilce – jutri bom resnično storil samomor! In bi se zgodilo, tako kot se zgodi z vsemi stvarmi v življenju, ki jih odlašamo in odlašamo. Življenje je lepo, če želimo, da je lepo. In če se potrudimo in si takšno življenje tudi naredimo. Za vsakim dežjem posije sonce…

po-dezju-posije-sonce-vmes-je-mavrica03.jpg

11 Responses to Ste kdaj pomislili, da bi storili samomor?

  1. Bojan pravi:

    Samomor je ultimativna oblika izražanja in najradikalnejši družbeno-politično-ekonomski stejtment. To ni izhod za brezjajčnike, kajti eno je razmišljati o tem, nekaj povsem drugega pa je to dejansko izvesti.

    “Podatek, ki je zaskrbljujoč in podatek, ki pove, da kljub temu, da znamo narediti računalnik, da znamo narediti avto, ne vemo, kaj se dogaja v človeku.”

    Zelo se strinjam.

    V času, ko imamo dovolj znanja, surovin, energije in tehnologije, da lahko pokrijemo vse fizične potrebe vseh članov družbe, medtem ko družba ob takšni anomiji malodane razpada,

    bi bilo perverzno in zgrešeno še naprej podpirati foh-idiotske naravoslovno-tehnične stroke in vede,

    po drugi strani pa potrebujemo več humanistov in družboslovcev, ki razumejo človeka in družbo, in ki edini lahko usmerjajo razvoj v tako smer, da bodo vsi imeli nekaj od tega.

    • oo pravi:

      Mislim, da je HAD nedavno gostil zapis, ki je dal vedeti, da so družboslovci v današnjem svetu le nepotreben kader, IT pa je tista branža, v kateri je prihodnost. Zato je nesmiselno, da se sedaj sprašuje, zakaj znamo narediti računalnik, ne pa rešiti človeka, saj si je z gostujočim zapisom že sam odgovoril
      Mogoče, če bi (had) kdaj pogledal na stvari v celoti in ne le iz svojega kota, kjer so stvari malce izkrivljene (nič mi ne manjka, pa še lep sem in sposoben…), bi si lahko odgovoril na marsikatero vprašanje. Spraševati se o tem, zakaj nekdo naredi samomor, ni isto, kot se ukvarjati s tem, ali bom danes jedel škampe iz tržnice ali naj se (z vetrom v “laseh”) raje zapeljem do obale na špagete z jastogom, ker so na mizi namesto umetnih, v vazi naravne rože. To so RESNIČNE stiske in ne nekaj, kar človek naredi, ker se mu ne da ukvarjati z nekim banalnim primerom.
      Verjetno ITjevec tega ne bo nikoli razumel, bo pa gotovo nepotrebni družboslovec.

      • Anonimno pravi:

        Samomor še najmanj potrebuje družboslovce. Pri politiki je šele ogromen problem zaradi pomanjkanja kvalitetnih družboslovcev in humanistov.

        • Tomaz. pravi:

          No, če izhajamo iz tega, da so (nepotrebni) družboslovci tako zelo potrebni v politiki, ki tako zelo kroji naša življenja v tej državi, potem pridemo tudi do tega, da bi bilo z dobrimi družboslovci tudi v naši državi manj stisk, zaradi katerih se ljudje odločajo za samomor. Pa se spet izkaže, da jih le potrebujemo – družboslovce. Ni vse v računalnikih, žal.

        • Anonimno pravi:

          Vse težave v Sloveniji izhajajo iz politike, torej jih lahko rešijo samo družboslovci. Kako bo povečan vpis na tehnične in naravoslovne fakultete rešil odseljevanje izobraženih kadrov? Mogoče bo ob podobnem odstotku odhodov absolutna številka tistih, ki ostanejo, nekaj večja, a večina bo še vedno odhajala. Družboslovje je rešitev. Ne pa ekonomisti na najpomembnejših političnih položajih (kar je bilo na vsej levici tako zelo popularno samo nekaj mesecev nazaj), zanje so specializirani položaji.

  2. Iztok pravi:

    Tudi za uspešen samomor je treba bit sposoben. Če spodleti je to huje, kot sam samomor.

  3. Bojan pravi:

    Mimogrede:

    o samomoru je nedavno izšel roman v stripu z naslovom Gugalnica.

    http://www.mohorjeva.org/valetic-ziga/gugalnica

    Če je kdo starš in bi se o tem rad pogovoril z otrokom, mu lahko ta knjiga pride prav.

  4. Podplat pravi:

    Hm, seveda sem pomislil na to. Ker tega nisem realiziral, se je prvotna misel razkadila. Torej ni več izrazita, le včasih me obide za tren ali dva. Takoj zatem oa kako to izvesti, da bi bilo vse naravno, da bognedaj komu ne zagrenim življenja. Recimo vozniku kamiona, ali vlaka. Vsekakor pa mi je ta ideja zdaj toliko oddaljena, da zaenkrat ni možno da bi to storil, seveda pa nikoli ne veš.

  5. Tadej pravi:

    Sorry Had, ampak tista vprašanja v “bullet listu” (“ali je samomor res rešitev vseh problemov?”, “je lažje pobegniti pred njimi, kot pa se soočiti z njimi?” itd.) so totalno poenostavljena, klišejska in če smem reči, verjetno gledana z oči nekoga, ki si (morda) niti ne zna predstavljati, kakšne življenske muke (pa naj bo življenje samo, breme dejanj/dogodkov iz preteklosti kot je npr. krivda, obžalovanje, naj bo – magar vsaj deloma – duševna bolezen itd.) nekateri doživljajo iz dneva v dan. Nekomu takemu, ki bi tik prek samomorom poklical na tisti SOS telefon, vsaj jaz si tako predstavljam, taka vprašanja ne bi čisto nič pomagala (ne primerjam tega s tvojim zapisom, pa vseeno…)

  6. S pravi:

    Mislim da ni človeka, ki v nekem trenutku nebi pomislil na to, da bi zginal v tistem trenutku za vedno.
    Samomor se sliši enostavno, človek si vzame življenje. Pa je res tako?
    Ne bo držalo, ker mora pasti v fazo depresije in šele pri globoki depresiji pride do “utrganosti”, ko začne razmišljati o načinu smrti. To je pa drugi del, ki je od človeka odvisno ali lahko ali ne. Seveda je večji del povezan s samo norostjo, kar pomeni da bolj ko si zmešan manj razmišljaš o posledicah.

    Pred leti sem rešil eno osebo tega, ki je ravno lezla na streho ter želea skočiti iz nje. Sicer ni vedla točno zakaj ampak tako se je odločila ker ne more več živeti. Po kratkem pogovoru sem jo pregovoril da se ni odločila za to ter po parih pogovorih videl da je v globoki depresiji oz. jo je že zapustil razum predvsem zaradi praznine, ki je ni več prenesla. To pa se navezuje na izgubo partnerja, brez katerega ni znala živeti. Po parih mesecih zaprtega oddelka ter dolgih pogovorih se je rešila teh misli ter na novo zaživela.
    Sicer je ta norost pustila svoj pečat na njej vendar ji je uspelo nekako sprejeti življenje na drugačni način.

    Kateri način izbrati?
    Ga ni, ki bi bil za osebo, ki se odloči za to, enostaven. V vsakem primeru je čas smrti daljši kot si predstavljaš (sekunde lahko trajajo kot ure) ter riziko ali bo uspelo ali ne. Tudi iz najvišje stavbe je delno rizično, pravtako vlak, vrv ali pištola. Nikjer ni garancije da vam bo uspelo. Še bolj strašno je če samo pomislite da se slučajno zalomi ter pristanete na vozičku negibni ali invalid v kakšni zaprti sobi…to je največji strah pred smrtjo. Po mojem, če bi bilo enostavno in hitro bi se jih več odločilo; pa če bi vedeli kam pridejo. To je pa drugo vprašanje kaj se zgodi potem ko bo konec, izgubimo breme, ki ga ne moremo več nesti ampak kam pridemo potem? V nebesa/pekel, se zlijemo med zvezde, preidemo v žival, se drugje rodimo. Če se drugje rodimo zopet vprašanje ali bo življenje težje, ali bomo še bolj trpeli… Ni enostavno ko se soočaš s temi vprašanji.

    Nikoli ne reci “jaz pa ne”, ker prehitro se lahko tudi vam zgodi da pridete v brezizhodno situacijo, ki vas bo pahnila v globoko depresijo ter vam vcepila v glavo da bo življenje drugih brez vas boljše in lažje. Vsakogar lahko to doleti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.