Novinarji in pravica do zasebnosti posameznika

Mediji in njihovi novinarji se pogosto sprehajajo po sivi coni – pravica do zasebnosti je zapisana v Ustavi RS35. člen pravi: (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.
Vendar je kasneje, v 39. členu zapisano: (svoboda izražanja) zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.

Kje je meja zasebnosti – novinarji oddaje Svet na Kanalu A je bil moj zapis že leta 2009, ko sem se spraševal o tej temi. Odgovori niso enoznačni in jih je zelo težko prejudicirati, saj veljajo za vsak primer posebej.

Novinarji imajo tudi svoj kodeks, kjer je v 14. členu jasno zapisano:
Novinar lahko zvočno in slikovno snema ter fotografira le po privolitvi snemane oziroma fotografirane osebe. Privolitev je lahko tudi tiha (če oseba ne nasprotuje). Izjemoma sme novinar snemati, fotografirati brez privolitve, kadar utemeljeno meni, da bo na ta način razkril informacije, ki so v interesu javnosti. Razloge za svojo odločitev mora pojasniti v prispevku.

Sedaj pridem do primera, ki se je zgodil ekipi 24ur, ko je med snemanjem prispevka ulovila Janeza Zemljariča, enega izmed ljudi, ki je zadnje čase deležen obravnave medijev zaradi dogodkov iz preteklosti. Dotična oseba je zavrnila snemanje, kar pa ni zmotilo ekipe, da bi nadaljevala s snemanjem. Ker je, kot je bilo razvidno kasneje iz komunikacije na Twitterju Janez Zemljarič zavrnil že pred tem, da bi dal izjavo za 24ur, so le ti nadaljevali s snemanjem preko stekla v lokalu, kar je povzročilo besedn odziv snemane osebe. Iz posnetka sicer ni razvidno, ali je Janez Zemljarič zgolj prekril kamero, ali pa jo je tudi nasilno odstranil. V bistvu se vidi, da je posnetek celo zmontiran, saj sta dva različna kadra – ko je snemalec snemal njegovo telefoniranje. Torej je kljub temu, da ga je dotična oseba zavrnila, le ta nadaljeval s svojim početjem, saj kot je izjavil novinar – ker njegovih arhivskih posnetkov skoraj ni. Tudi naslov samega prispevka je zanimiv in senzacionalističen – Zemljariču pred kamero popustili živci

Ne postavljam se na nobeno stran, da ne bo pomote. Me pa kot državljana zanima, ali imajo mediji res dejansko to pravico, da lahko, kljub jasni zavrnitvi snemanja, le to nadaljujejo, saj delajo v interesu javnosti? Nekako si ne predstavljam, da bi se lahko mediji sklicevali na interes javnosti in potem mirno snemali zasebne stvari – kar je pogovor po telefonu, ki ga je opravljala dotična oseba. Ali pa da bi se dobil s poslovnim partnerjem in bi mediji, v interesu javnosti, to pokazali celotnemu občestvu.

Mogoče bo ta primer odprl razpravo o tem, kaj je dovoljeno v novinarskem poklicu in kje so meje, ki se jih ne sme prestopiti. Pa naj se gre za Janeza Zemljariča, ali pa za kogarkoli od nas, ki se je kdaj pojavil v medijih. V bistvu se mi zdi, da se novinarski poklic vse bolj oddaljuje od svojega prvobitnega namena in novinarji s “peresom” v roki postajajo sodniki in rablji obenem.

Še par odzivov na Twitterju, ko sem želel dobiti odgovor na vprašanje kaj se sme in kaj ne. Seveda je šla debata v drugo smer, kot je bilo pričakovati…

 

 

 

In tako dalje in naprej. Upam, da dobimo enoznačen odgovor, ki bo pojasnil, kaj mediji smejo in česa ne smejo delati, kljub interesu javnosti!

twitter_zemljaric

  1. Samo za osvežitev

    http://t.co/JpJWTc6LGO

    Potem pa presodimo dejanje enega in drugega. V presojo pa dajmo še reakcijo Marjana Viranta in kako so se odzivali mainstream mediji, Precej hipokrizije….

  2. Joj, pa ti novinarji. To treba nemudoma prijavit Evropi. Nemudoma.

Komentarji so zaprti.