Sneg in žled sta naredila škodo po Sloveniji. Brez električne energije so ostala cela mesta, saj so se jekleni drogovi lomili in krivili, kot bi bili iz plastike. Ekipe so nepretrgoma delale in poskušale na terenu sanirati škodo in pripeljati nazaj električno energijo v zaselke in mesta, kjer so ljudje ostali brez nje tudi 5 in več dni. Nekateri so še vedno brez nje. Tale zapis je posledica razmišljanja o tem, kaj bi se zgodilo, če bi narava tako prizadela mesto Ljubljana, kot je prizadela Postojno? Verjetno bo tale zapis posploševanje, vendar vse skupaj ni daleč od resnice, ki bi se zgodila:

Dodaten vzrok pa je današnji članek v Dnevniku (vir), kjer je nekje pri koncu zapisano:
A medtem ko so najbolj zagreti športniki predvsem nejevoljni nad ovirami, ki jim jih je ujma postavila na pot

Si predstavljate, da bi bili Ljubljančani pet dni brez električne energije? Težko, saj bi se verjetno zgodili spontani protesti, zahtevali bi odstop vlade, Jankoviča bi verjetno “križali”, predvsem pa bi bilo neskončno klicev na številke, ki so namenjene bolj nujnim primerom. Dejstvo je, da je v Ljubljani precej več odjemalcev električne energije na enem mestu in predvidevam, da je tudi precej boljše poskrbljeno za redundanco.

Vendar vseeno bi se lahko zgodilo to, kar se je zgodilo v Postojni – ko ti ni nič pomagalo, če si imel doma ogrevanje na plin, ali centralno peč na kurilno olje. V vsakem primeru potrebuješ električno energijo. Da se tega vsekakor premalo zavedamo, se je izkazalo tudi v tem primeru. Mogoče imam samo jaz občutek, ampak v Ljubljani so za njihove občane vse stvari samoumevne – da je cesta splužena v roku pol ure, da je elektrika, da je reden odvoz smeti… Stvari, ki jih plačajo, morajo biti tudi narejene. Na periferiji je malce drugače, čeprav plačujemo iste davke in čeprav plačujemo iste stvari – če cesta ni splužena, zaviham rokave, vzamem lopato in se sam lotim čiščenja snega. In ne, sneg ne leti na cesto, kot je navada v Ljubljani. Ne pizdim, če komunala ne odpelje smeti točno tisti dan, kot bi jih morala, ker je sneg in ker je onemogočen dostop. Tudi ne skočim v zrak, ker sem dan ali dva brez interneta, ker se je pokvarila centrala. Da tega, da sem bil električne energije niti ne omenjam – ko sem srečal ekipe, ki so prišle odpravljat težave, sem jim ponudil svojo pomoč. Vendar so jo prijazno odklonili.

Sam se zavedam, da so tudi ti ljudje, ki so bili na terenu zgolj ljudje. Da stvari, ki jih uničila narava ne bodo sanirane v enem dnevu in da je za to potrebno daljše časovno obdobje. Zavedam se, da se ne da takšnih težav in takšnih posledic sanirati v tako kratkem času, kot bi nekateri radi. In jebiga, pač je pot neprehodna in bo treba odkriti kakšno drugo – ali pa vprašati tiste, ki so na terenu in odpravljajo posledice ujme, če jim lahko kako pomagate. In potem bo šlo vse skupaj precej hitreje. Ampak dvomim, da bi res kdo želel pomagati – lažje je pač pizdakati in bentiti nad celim svetom, ker pot na Šmarno ni urejena par dni po ujmi!

p.s.: verjetno bi bil sam podoben, če bi celo življenje živel v Ljubljani. Verjetno bi pizdil nad lužami in avtobusarji, ki bi me škropili, nastavljal gajbice na parkirišče, sploh ne bi poznal sosedov v bloku, v katerem bi živel in bil takoj na telefonski liniji, če bi mi crknil internet. Ker ne živim v Ljubljani, je tudi moje življenje precej drugačno in znam počakati in biti strpen.

007zled_2014