Ministrica za zdravje, Alenka Trop Skaza, je postala še ena v vrsti ministrov, ki so predčasno zapustili svoje “delovno” mesto. No, Alenka Trop Skaza ga niti ni “ornk” zasedla, pa se je odločila, da je 28 dni zanjo povsem dovolj in da se ne gre več tega. Zakaj je odstopila, bo jasno v naslednjih dneh, vendar je ta vzorec, ki se ponavlja že kar malce preveč simptomatičen v Sloveniji. Namesto da bi se ljudje, ki se vseeno odločijo, da bodo postali ministri pred tem vprašali o tem ali jih dejansko to delo zanima ali pa se bodo kaj kmalu premislili in tako bi lahko pustili svoje mesto drugim, ki so bolj odločeni, da bodo svoje poslanstvo dejansko tudi opravljali.

V bistvu je dokaj smešna situacija, ki se zgodi PV v tem primeru, ko dlje časa išče ustreznega kandidata, potem pa se po parih tednih ta kandidat premisli in oddide. Vsaka podobnost z otroki in igračami je zgolj in samo naključna. In če bo šel trend, ki je prisoten v tej vladi tako naprej, bomo kmalu imeli vsi državljali Slovenije možnost postati ministri, ali ministrice. Sicer Alenka Trop Skaza ni absolutna rekorderka v najkrajšem času ministrovanja, saj jo na tem mestu prehitevata tako Igor Maher, ki je bil minister 13 dni in Janez Kopač, ki je bil minister 27 dni (vir):

  • Igor Maher – 13 dni
  • Janez Kopač – 27 dni
  • Jože P. Damijan – 97 dni
  • Duša Trobec Bučar – 100 dni
  • Zoran Thaler – 210 dni
  • Jožef Jeraj – 223 dni

Očitno je nekaj gnilega v tej državi, da se dogajajo takšne situacije. Namesto da bi bili ministri strokovno podkovani, predvsem pa brez okostnjakov v omarah, je to pri nas očitno zgolj znanstvena fantastika. Očitno se niti ne zavedajo, da bodo mediji “izvohali”, ali pa dobili na pladnju servirane stvari, ki so za njih obtožujoče, predvsem pa bi se morali ministri zavedati, da mora biti njihova funkcija transparentna in karkoli se skriva v omari, bo slej ko prej prišlo tudi v javnost. Mogoče bi si potencialni kandidati morali zastaviti preprosto vprašanje – ali imam jajca, da se izpostavim in da poskušam nekaj narediti za državljanje, ali pa je pohlep in lakomnost edino, kar me interesira? Če je odgovor slednje, potem bye bye, še preden se sploh kaj premakne naprej.

Ampak v Sloveniji so stvari precej bolj preproste in precej manj resne. In nihče tega javno ne obsodi! Mogoče pa je ravno v tem problem, da se ljudje niti ne zavedajo odgovornosti, ki jo prinese takšen položaj. Psi lajajo, karavana gre dalje..

Policija pred parlamentom 03