Povsod velja, da zmagovalci pišejo zgodovino, le v Sloveniji so stvari drugačne. V Sloveniji poraženci pišejo zgodovino, saj si želijo drugačno zgodovino, kot je dejansko bila. Želijo si spremeniti tista dejstva, ki so bila v uporabi 50 in več let, saj jim le to pride prav pri svojem mešetarjenju z državljani, ki jim zvesto sledijo in verjamejo, da se lahko zgodovina prikaže različno, če daš pravim ljudem škarje in platno.

Govorim o tisti zgodovini, ki bi jo nekateri na vse pretege radi spremenili in s katero se ukvarjamo že odkar je Slovenija postala samostojna. Govorim o tisti zgodovini, ki nam je omogočila, da živimo v svobodni državi in da smo svobodni. Vendar nekateri se dejansko trudijo, da bi vse to izničili in da bi prikazali, da nič ni bilo tako, kot je izgledalo in da so bile to vse zgolj naše iluzije in iluzije zmagovalcev, ki so nam pričarali zgodovino po njihovem okusu. V drugih državah, ki so sodelovale v 2. svetovni vojni so stvari precej drugačne, kot so pri nas, kjer si lahko poraženci privoščijo čedalje več in čedalje bolj mešetarijo z vsem skupaj – seveda vse pod pretvezo, da je potrebno določene stvari urediti in jih predstaviti točno tako, kot si oni želijo. In najbolj smešno pri vsem tem je, da se zaletavajo v steno, vendar v Sloveniji še kako velja rek, da če laž ponoviš 100-krat, da potem ta laž postane resnica.

Ravno to se dogaja že precej časa v Sloveniji in zadnja takšna provokacija je bila postavitev spominskega znamenja domobrancem v Grahovem, z napisom:

“Na tem kraju so leta gospodovega 1943 posadko domobrancev slovenske narodne vojske s topovi in ognjem pobili komunisti, bratje po rodu, tujci po misli. Čakamo strnjeni v prst, da rod, ki iz vaših poraja se vrst, zdrobil bo lažnivega molka okove, da spet pridobimo ukradeno čast in vrne resnica vam voljo za rast.”

Namesto da bi poskušali narod združiti in da bi se ukvarjali s stvarmi, ki so bistvene za naše preživetje in ustvarjanje gospodarske klime, se gredo nekateri prepucavanje na dejstvih, ki nimajo nič z realnim svetom in svetom, ki je obstajal takrat. Najlažje je pač uzurpirati določena poglavja iz zgodovine in potem vse skupaj zapakirati v drugačen omot in se dičiti z njim.

Veliko zanimivih dejstev je na svojem spletnem mestu objavila stranka Solidarnost, oz. dr. Jože Pirjevec – Obsodba postavitve spomenika v Grahovem

Slovensko javnost opozarja na naslednja dejstva:

  1. Slovensko domobranstvo – Slowenische Landwehr je 24. septembra 1943 ustanovil general SS Erwin Rösener, vojni zločinec, obsojen na procesih v Ljubljani in Nürnbergu. Šlo je za pomožne policijske enote, ki so ob kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 nasledile Prostovoljni protikomunistični miliciji – Milizia volontaria anticomunista, do tega datuma v službi italijanskega okupatorja.
  2. Adolf Hitler je že v svoji programski knjigi Mein Kampf zapisal, da ne bo nikoli odpustil avstrijski aristokraciji, ker v petsto letih dominacije ni znala ponemčiti slovenskega prostora in razširiti etnično prisotnost nemštva do Jadrana. Po tem, ko je leta 1941 zasedel Štajersko in Gorenjsko, je septembra 1943 oblikoval še Operacijsko cono jadransko Primorje – Operationszone Adriatisches Küstenland, katere sestavni del so bile preostale slovenske dežele. Nobenega dvoma ne more biti, kakšna bi bila usoda slovenskega naroda, če bi zmagal v drugi svetovni vojni.
  3. Domobrancev, ki so 20. aprila 1944 na Hitlerjev rojstni dan prisegli zvestobo Führerju, ni mogoče proslavljati kot »slovensko narodno vojsko«, tudi v primeru, če vzamemo v poštev trditev Alojza Rebule, da so sicer nosili nemško uniformo, a da so jim pod njo utripala angleška srca. Teza, po kateri naj bi domobranci sodelovali z Nemci v boju proti komunizmu, obenem pa upali na zmago zahodnih zaveznikov, da bi z njimi po Hitlerjevem porazu dokončno opravili z »boljševistično kugo«, samo potrjuje obupno zmedo tistih desničarskih sil v Ljubljanski pokrajini, ki so zapeljale številne slovenske fante v pogubo.
  4. »Komunisti«, ki da so 24. novembra 1943 pobili s topovi »slovensko narodno vojsko«, so bili člani brigad Narodnoosvobodilne vojske Slovenije, ki so jih skupaj z ostalimi partizanskimi silami v Jugoslaviji samo nekaj dni kasneje v Teheranu Churchill, Roosevelt in Stalin priznali kot sestavni del proti-hitlerjanske koalicije.
  5. Šesti april, ko bo odkrit spomenik v Grahovem, neizbežno kliče v spomin 6. april 1941, ko je Wehrmacht prekoračila našo severno mejo z namenom, da jo izniči. S tem datumom se je začela kalvarija še tistega dela slovenskega naroda, ki po prvi svetovni vojni ni bil zasužnjen od tujcev. Proslavljati ta dan pomeni potrjevati dokončno podjarmljenje Slovenije nacistom in italijanskim ter madžarskim fašistom. Pomeni tudi poveličevati ideologije, ki veljajo v sodobni Evropi za zločinske. Pobudniki dogodka si nalagajo s tem strašno odgovornost, saj ločujejo našo državo od civiliziranega sveta in v njej še poglabljajo razkol, ki ga je zapustila druga svetovna vojna.

kozara02