Jutri je 31. oktober, dan varčevanja in dan kasneje je 1. november, dan spomina na mrtve. Zelo zanimivo si sledita ta dva dneva, sploh po tem, ko greš na pokopališče in te pričaka Las Vegas – načičkano, nakrancljano, z vsemi mogočimi utripajočimi svečkami in predvsem z neskončnimi gorami cvetja. Taisti grobovi, ki so celo leto bili zapuščeni, se čez noč spremenijo v harmonije slabega okusa in pelcmontli so pripravljeni, da jih gospe oblečejo in pokažejo, da jih še vedno imajo v omarah.
V bistvu si grem že počasi na jetra, saj vsako leto opozarjam na podobne stvari – lepo je, da se ljudje spomnijo vsako leto, vsaj enkrat, svojih pokojnih, ampak zakaj pretiravanje? Ali ne bi bilo lepše, če bi se namesto 30 svečk, ki se ta dan pojavijo na grobu, le to razdelilo in bi bila vsak teden prižgana svečka na grobu?
Leta 2005 sem razmišljal takole:
Sovražim ta dan, ljudi ki nosijo sveče na grobove, ljudi ki kupujejo cvetje in zasipajo grobove z njim. Sovražim ta dan, ki je povsem enak kot so vsi ostali, le da se ljudje na dan spomnijo vseh mrtvih. In potem čez celo leto gledam ravno taiste grobove, ki imajo sedaj največ rož in svečk in ponavadi na njih ne gori nobena svečka. Ženske pridejo pokazati najnovejše plašče, čeprav jim ni narava najbolj naklonjena, ker je preveč toplo za “pelc montle”. In ta sivina, ki se prikrade v ljudi, ko začnejo razmišljati o dolgosti našega življenja, se mi zdi popolnoma nesmiselna.
Smrt je novo rojstvo, je nekaj lepega in ne nekaj končnega. Zakaj se bojimo stvari, ki jih ne razumemo in zakaj se obremenjujemo z neraziskanim, neodkritim? Je to naše življenje, ali pa samo plod krščanstva?!?
Zadnja leta pa gre moje razmišljanje v drugo smer:
Če preko palca zapišem da je v Sloveniji preko 500.000 grobov, na katere so v teh dneh “žalujoči” dali vsaj za 10€ sveč in ostale “svinjarije”, ki bo čez par dni delala škodo na smetiščih, potem je vse skupaj precej preprosto. Več kot 5mio eurov se zapravi za en dan, ki pa je pomemben le za to, da se vidi, da “svojci” še vedno mislijo na pokojne, ki se jih sicer med letom ne spomnijo – da ne bo pomote – niso vsi takšni, ampak za boljše razumevanje situacije moram biti precej bolj kruto realen.
Če bi se del tega denarja razdelil med ljudi, ki potrebujejo denar za preživetje, za to, da ne bi poslušali zgodb, ki se dogajajo v Sloveniji, potem bi bilo vse skupaj precej drugače.
Ideja je preprosta – namesto 10 svečk jih kupite samo 5, ostala sredstva pa namenite tistim, ki jim takšna sredstva lahko pomagajo – mrtvi so na žalost že mrtvi in jim kupi sveč ne pomenijo nič – pomenijo pa zavistnim sosedom, ki hočejo biti boljši in “duplirajo”, oz. pretiravajo z vsemi dodatki na grobovih.
Sicer ideja ni še povsem zrela za Slovenijo, vendar je moje mnenje, da bodo tudi Slovenci kaj kmalu ugotovili, da je to zgolj in samo en dan, kot vsak drug in da mrtvim te stvari nič ne pomenijo – nekomu, ki nima denarja za kruh in mleko pa bi to pomenilo zelo veliko – in tudi mrtvim bi to več pomenilo, kot pa da jih zapisajo s svečami na grobovih!
Torej – pošlji SMS VAL5 na 1919 za Botrstvo, namesto da kupiš 10 sveč!
Več o projektu botrstvo v Sloveniji
Mene pri vsem tem najbolj fascinira kraja cvetja, posajenega in rezanega, z grobov, ki ima v Zasavju, najbrž pa tudi drugje, zdaj že kar dolgo tradicijo.
ti to resno? nisem se slisal.. me pa ne cudi.. pa tudi svece se verjetno kradejo..
Resno, za zagorsko in trboveljsko pokopališče vem iz prve roke.
Letos so na udaru mačohe.
Nam so tudi že kradli. Danes sem slišala za podporo, nakup zastavice namesto sveče, za dobrodelne namene, podpiram!!!!
Očitno je to kar globalen pojav, saj Google vrne kar nekaj zadetkov, n.pr.:
http://www.dailymail.co.uk/news/article-2071000/Woman-filmed-stealing-flowers-schoolboys-grave-Essex.html
Ampak to ne more biti kraja. Kraja je racionalno dejanje z namenom pridobitve premoženjske koristi.
Če pa nekdo odnese mačeho v vrednosti 45 centov, pa to ne more biti racionalno dejanje. Gotovo gre v nekaterih primerih za kleptomanijo. Po moje pa gre v največ primerih za v podzavesti temelječe dejanje, procesiranje žalovanja na malce čudaški način, morda potreba po nekakšnem simboličnem zadoščenju, morda celo simbolični poravnavi neke krivice, ki jo je bil preminuli deležen s strani njegove okolice.