Več ur nismo dobili odgovora

Več ur nismo dobili odgovora je del stavka, ki se ga poslužujejo novinarji na “komercialnih” televizijah, ko poskušajo v čim bolj temni luči prikazati ljudi, ki se v podjetjih, ali javnih institucijah ukvarjajo z odnosi z javnostmi. Ravno v teh dneh, ko se na veliko govori o novinarstvu, medijih in načinu dela v medijih, se mi zdi ta tema zanimiva, vendar zelo redko izpostavljena.

Mediji si želijo informacije v realnem času – če dobijo indic za dobro zgodbo, potem začnejo postavljati vprašanja na različne konce in kraje. Glede na to, da ne gre za raziskovalno novinarstvo, kjer je na voljo čas da se razišče “materija”, so tukaj novinarji v vlogi, da morajo v parih urah dobiti ves material in posledično iz tega narediti novinarski prispevek, ki bo točen, predvsem pa ne bo enostranski. V svoji vnemi pošiljajo vprašanja PR-ovcem v različnih institucijah, ki jih kot zavezance določa zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja in pričakujejo, da bodo dobili odgovor takoj!

Problem nastane, ker PR-ovci v službi ne delajo ponavadi samo to, da čakajo, kdaj jih bodo novinarji kaj vprašali. Da so tudi na sestankih, da imajo druge obveznosti znotraj svojega delovnega procesa in da niso 24/7 v preži, da bodo obdelali vprašanja, ki jih potrebujejo novinarji že včeraj. Še več, ta del je precej dobro definiran tudi v Zakonu o medijih, v 45. členu, kjer piše:

(1) Informacije za medije po tem zakonu so informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih organ posreduje mediju kot odgovor na vprašanje in so vezane na delovno področje organa. Informacije morajo biti resnične in celovite.
(2) Posredovanje informacij za medije lahko mediji zahtevajo od vseh organov, ki jih kot zavezance določa zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja.
(3) Organi za omogočanje posredovanja informacij za medije določijo odgovorno osebo zaradi izvajanja določb tega člena in javno objavijo njeno osebno ime, službeno telefonsko številko in naslov službene elektronske pošte. Organi posredujejo podatke o odgovorni osebi pristojnemu ministrstvu.
(4) Organ mora po prejemu vprašanja, če je vprašanje pisno in če bo organ odgovor zavrnil ali delno zavrnil, o tem pisno obvestiti medij do konca naslednjega delovnega dne od prejema vprašanja.
(5) Organ lahko mediju zavrne ali delno zavrne odgovor na vprašanje, če so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja.
(6) Organi morajo medijem poslati odgovor na vprašanje najpozneje v sedmih delovnih dnevih od prejema vprašanja v pisni obliki.

Torej, ko naslednjič slišite na televiziji, kako novinar v kamero izjavo – več ur nismo dobili odgovora, potem to enostavno preslišite. Ne gre za to, da ne bi dobili odgovora, ampak preprosto za to, da izpostavijo kako “neodzivni” so in kako zelo so se trudili pridobiti odgovore, vendar jih niso dobili takoj. Ponavadi to pomeni, da so poslali vprašanja ob 14. uri, odgovore pa bi radi imeli do 16. ure. In zaposleni, ki se ukvarjajo s tem, bi morali vreči v zrak vse svoje delo in se ukvarjati samo z odgovorom. Ja, v nekem drugem svetu, ki bi bil krojem po meri novinarjev, bi šlo to verjetno skozi. V realnem svetu, ko vsak zaposlen dela pet stvari, pa je to utopija.

Da tega, da ko mediji dobijo izjavo, namesto da bi jo objavili v celoti, objavijo samo del nje in posledično vse skupaj izpade iz konteksta, niti ne omenjam. Mogoče je to tema za kakšen drug zapis.