Davčne blagajne – končno

Nova vlada je končno naredila pametno potezo  – uvedla naj bi davčne blagajne, ki naj bi na trg prišle septembra 2015. Smešno je, da se gre država rezati stroške na vseh področjih in tako povzroča socialni nemir, vendar so zelo zelo dolgo potrebovali za odločitev, da so davčne blagajne nekaj, kar bi nam precej hitro lahko dokaj dobro napolnilo davčno blagajno. Po projekcijah se ta znesek giblje med 21 in 380 mio eurov, kar niti ni tako malo, če se država hvali z vsakim milijonom, ki so ga uspeli privarčevati.

Kljub temu, da je stroka opozarjala, da bi bila uvedba davčnih blagajn smiselna, predvsem pa dobičkonosna, se le to ni zgodilo. Ali so bili zadaj premočni interesi ali kaj drugega, pa je vprašanje za takratne oblastnike. Slovenija se je namreč takrat odločila za “mehko” varianto davčnih blagajn – virtualne davčne blagajne, katere ne smejo imeti ali uporabljati računalniškega programa ali elektronske naprave, ki omogoča brisanje, prilagajanje, popravljanje, razveljavljanje, nadomeščanje, dodajanje, skrivanje ali kakršno koli drugačno spreminjanje podatkov o izdanih računih. Pa saj se hecamo, kajne?! Kot sem že enkrat zapisal:

• plačevanje z gotovino je najlažje utajiti DURSu. Če so včasih imeli “dvojne blagajne”, se sedaj poslužujejo bolj sofisticiran metod – na koncu ne dobite računa, ampak dobite vmesni znesek za plačilo – kar ni enako računu. Ko plačate in shranite listek, gostinci lepo stornirajo vse skupaj in gre denar direktno v njihov žep.

Online prenos podatkov – kot je bila nekoč ideja – naredili bi se “električni števci”, ki bi imeli SIM kartico, ki bi omogočala avtomatičen prenos podatkov na centralni strežnik. Po drugi strani pa obstaja precej bolj preprosta opcija, da se naredi enoten sistem – programska oprema, ki bi jo uporabljali vsi in bi bila brezplačna – seveda to za seboj potegne cel kup “sranja” – javni razpis, ki ne bi šel skozi, prilagoditve, ki bi jih želel vsak uporabnik, itd..

Pred letom dni sem zapisal sledeče:

Ampak obstaja še bolj galantna možnost – v različne programe, ki se sedaj uporabljajo, vključiti tudi “log datoteke”, kjer bi se dejansko kriptirano zapisalo vse, kar se dogaja v sami programski opremi in bi zapisi morali biti standardni. Ta del bi se moral mesečno dostaviti DURSu, ki bi preko sistema sam preverjal kaj se je dejansko dogajalo – namesto da slikamo račune, kot so nas pozivali pred časom, bi sistem sam sebe preverjal. In kazni za proizvajalce programske opreme, ki bi želel zaobiči to varnostno luknjo, bi bile tako visoke, da nihče ne bi niti pomislil, da bi kakorkoli goljufal državo. Vendar slednje je utopija, kajne?

Ampak Slovenija se bo za kaj takšnega odločila šele čez par let, ko bomo še v precej večjem sranju, kot smo sedaj. Namesto da bi o takšnih in podobnih rešitvah razmišljali že pred parimi leti, se pri nas prepustimo – če nas bo vrglo na breg, ali pa bomo splavali iz deroče vode, potem je vse ok, v nasprotnem primeru pa bomo poskusili še enkrat!!

Eno leto kasneje se je končno začelo govoriti o davčnih blagajnah. Očitno smo res v riti! In verjetno bo še cel kup “težav” z uvedbo tega sistema, saj se bodo določeni lobiji definitivno pritoževali nad takšnim sistemom!