Ob zadnjih dogodkih v Franciji se nisem razpisal. Ravno obratno – bolj, kot sem razmišljal, kaj bi napisal o tem, bolj sem se zavedal, da je moje razmišljanje drugačno. Da je vsako življenje sveto in da ne smemo delati razlike med karikaturisti, Bosanci v Srebrenici, turisti v Južni Ameriki, ali pa otroci v Sudanu. Vendar nekatere zgodbe dobijo medijsko pozornost, druge gredo mimo nas in se jih niti ne zavedamo, ker niso v interesu javnosti.

Ja, vsako nasilno dejanje in vsako smrt bi morali javno obsoditi, saj živimo v civiliziranem svetu, kjer ne bi smelo biti prostora za nasilje, zverinske pokole, bombne napade, genocide. Vendar živimo v svetu, kjer vse to obstaja in kjer bo vse to obstajalo, dokler bomo obstajali ljudje. Lahko se sklicujemo na vero in fanatizem, vendar vseeno za vsakim takšnim dejanjem stoji človek. Človek, ki se je odločil, da si bo nadel vlogo boga in bo odločal o življenju drugih. Človek, ki si vzame pravico, da odloča o življenju drugih. In potem se cel svet zgraža nad vero, namesto da bi obsodili človeka.

Prav je, da se v teh dneh govori o dogodkih v Franciji in prav je, da se ljudje tega začnemo zavedati. Po drugih strani pa se sprašujem, zakaj se ne govori o pokolih tisoč in tisoč ljudi po svetu, ki so se zgodili na isti dan? Zakaj se ne govori o bombardiranju v imenu demokracije po svetu? Zakaj ne gredo novinarji na ulice, ko se zgodi pogrom nad ljudstvo v Afriki? Aja, to je nekje daleč in se nas ne tiče. Pred tem si lahko zatisnemo oči, medtem ko se pri dogajanju, ki je bližje nas, tega ne moremo.

Svet ni lep in je zgolj sestavljen iz interesov posameznikov, ki lahko vplivajo na življenja drugih. Če bi se ljudje počasi začeli zavedati, da vsako nasilje rodi zgolj novo nasilje in da to prinaša trpljenje, bi se mogoče začeli drugače obnašati. Vendar smo spet pri človeku – ultimativni zveri, ki se odloča povsem nagonsko in po svoje in ki se ga ne da kontrolirati. In dokler bomo obstajali ljudje, bo obstajalo nasilje, predvsem pa bo obstajala smrt. Smrt nedolžnih ljudi, ki so se znašli zgolj na napačnem kraju ob napačnem času. In svet bo šel dalje.

Jutri se bodo le redki spominjali Je Suis Charlie, kot se verjetno le redki spominjajo pokola Bošnjakov v Srebrenici leta 1995. Pa vendar gre za človeška življenja v obeh primerih. Javnost bo jutri imela novo kost za glodanje, nov pokol, ki ga bodo mediji povzdignili in bomo pozabili na vse ostale grozote, ki se dogajajo v svetu. Predvsem pa bo v nas še več mržnje in jeze. In bomo čakali, da se zopet zgodi kaj podobnega, da bomo lahko s prstom kazali in pametovali o tem, zakaj se je to zgodilo. Življenje gre naprej in zgodbe se pozabljajo, vsak dan pa umre na tisoče nedolžnih ljudi – zaradi človeka!

kozara16

kozara14