Šparat je treba, pa naj stane kolikor hoče. Nekako tako razmišlja naša oblast. Varčevanje se uvaja povsod. Tudi pri šolstvu. Logika je preprosta – manj denarja za šolstvo, slabša bo kakovost šolstva. Slabša ko bo kakovost šolstva, več neukih ljudi bo v državi. Več neukih ljudi pomeni več prestrašenih ljudi. Več prestrašenih ljudi pa je izhodišče, ki bi ga rada vsaka oblast, saj so prestrašeni ljudje precej bolj vodljivi!

Tako nekako gre moje sklepanje ob zadnjih “ukrepih” vlade, ki ukinja določen denar za šolstvo, vendar ga v isti sapi podarja privat šolam. Pa vendar ne bom omenjal tega, da je recimo EMUNI univerza od države v 7 letih vanjo prejela okoli 4 mio eurov, vendar vanjo ni bil vpisan niti en študent!

Grem nazaj k šolstvu. Živimo v svetu, kjer so starši cele dneve v službah in kjer ni več 8 urnega delovnika, kot je bilo to nekoč v navadi. Živimo v času, kjer se starši precej malo ukvarjajo s svojimi otroki in je vzgoja, ki jo dobijo otroki v šoli še kako pomembna. Učitelji se veliko več časa ukvarjajo z otroki, kot se starši doma.

Kljub temu, da je ta vzgoja za otroke zelo pomembna, pa je očitno precej manj pomembna za oblast, ki ima očitno svoj pogled na vse skupaj. In njihov pogled je očitno – šparat je treba, pa naj stane kolikor hoče. Namesto, da bi se končno začeli zavedati, da brez izobraženih ljudi ne bo prihodnosti, nekateri raje razmišljajo kratkotrajno in si želijo zgolj hipne rezultate, ki pa na dolgi rok ne bodo rešili ničesar.

osnovna_sola_izlet_5