Šparat je treba, pa naj stane kolikor hoče. Nekako tako razmišlja naša oblast. Varčevanje se uvaja povsod. Tudi pri šolstvu. Logika je preprosta – manj denarja za šolstvo, slabša bo kakovost šolstva. Slabša ko bo kakovost šolstva, več neukih ljudi bo v državi. Več neukih ljudi pomeni več prestrašenih ljudi. Več prestrašenih ljudi pa je izhodišče, ki bi ga rada vsaka oblast, saj so prestrašeni ljudje precej bolj vodljivi!
Tako nekako gre moje sklepanje ob zadnjih “ukrepih” vlade, ki ukinja določen denar za šolstvo, vendar ga v isti sapi podarja privat šolam. Pa vendar ne bom omenjal tega, da je recimo EMUNI univerza od države v 7 letih vanjo prejela okoli 4 mio eurov, vendar vanjo ni bil vpisan niti en študent!
Grem nazaj k šolstvu. Živimo v svetu, kjer so starši cele dneve v službah in kjer ni več 8 urnega delovnika, kot je bilo to nekoč v navadi. Živimo v času, kjer se starši precej malo ukvarjajo s svojimi otroki in je vzgoja, ki jo dobijo otroki v šoli še kako pomembna. Učitelji se veliko več časa ukvarjajo z otroki, kot se starši doma.
Kljub temu, da je ta vzgoja za otroke zelo pomembna, pa je očitno precej manj pomembna za oblast, ki ima očitno svoj pogled na vse skupaj. In njihov pogled je očitno – šparat je treba, pa naj stane kolikor hoče. Namesto, da bi se končno začeli zavedati, da brez izobraženih ljudi ne bo prihodnosti, nekateri raje razmišljajo kratkotrajno in si želijo zgolj hipne rezultate, ki pa na dolgi rok ne bodo rešili ničesar.
Had kaj pa če bi mi vsi skupaj ( pa bom začel pri sebi ) malo manj jamrali, se sami sebi smilili in nehali furat ta suffer style. Sori za izraz, samo to je odraz luzerske mentalitete našega naroda ( poglej samo izjave zmagovalke za Bob leta, predvsem njihov podton ).
Glede šolstva. So problemi, pravzaprav jih je veliko. Ampak glejmo vendale celotno sliko. Kakšen standrad mi furamo v vrtcih in Oš? Zelo visokega? Tudi prav. In za takšen denar ki gre pri nas v šolstvu, bi lahko za to dobili več. Ampak je treba znati se organizirati, se obrniti in voditi zadeve. In niso vsi ravnatelji enako sposobni za te zadeve. Zato eni naredijo in so uspešnejši, eni pa zajamrajo in jim je kriv vsak drug.
Tudi ti si najbrž hodil v OŠ v nekih drugih časih, kjer je nas bilo vedno 30 in več v razredu in kjer je bil učitelj ( stari dobri tovariš ) nesporna avtoriteta. In znal se je red. Danes pa vse drugače, 5 krat višji standardi ( 17 učencev na oddelek ), cel kup nekih izbirnih dejavnosti, 4 obroki v šoli…..Otroci pa še samo jamrajo in se pritožujejo za te svoje pravice. Pa saj ni čudno, če pa to jamranje poberejo od starejših.
zelo se strinjam glede jamranja.. ampak ce jamramo, potem imamo obcutek, da smo vsaj se zivi.. ko ne bomo vec jamrali, bo “sranje”..
tudi drzi, da solstvo potrebuje reforme, predvsem pa da ima ucitelj spet avtoriteto manjka.. namrec sedaj je vse na glavo postavljeno in nihce ni zadovoljen.. no, mogoce starsi, ker se jim ni treba toliko ukvarjati z otroki..
Točno tako.
In s tem izvažanjem lumpenproletarskega v vsodo udanega pompoznega kao mariborskega klovnovstva bi se tudi počasi lahko nehalo.
To temo je Partljič dobro obdelal v zadnjem TV interviewju.
Hvala bogu je 9/10 Maribora to fazo že davno prerastlo. Ampak nekateri novinarji in komedianti pa še vztrajno furajo 80s style… In se delajo kao revne, čeprav imajo vsi dobre službice. Očitno se jim splača.
Ne jamrati, zahtevati je treba. Ampak smiselne spremembe.
V tej državi je ogromno denarja, samo skozi okno ga je treba nehati metati.
In dovolj sposobnih ljudi, samo nesposobne je treba odstraniti z vplivnih položajev in uvesti meritokracijo, pijavkam pa zapreti pipice.
In enaka merila za vse, ne pa našim službe in pravice, vašim pa delo.
Predvsem pa nehati s sprenevedanjem o varčevanju – zgolj za manj zapravljanja gre, kakšno varčevanje neki, če pa zadolžujemo prihodnje generacije, zato da trošimo veliko več, kot imamo.
Za začetek ukinimo sindikalne izlete v Afriko in Azijo.
Standard v Sloveniji je relativno visok (pač glede na oči s kateremi gledaš). Tako dobro kot nam zdaj gre, ne bo več nikoli. Še predobro nam gre, saj vsi vemo zelo znani pregovor: S polno ritjo je lahko srati. Vprašaj malo kako jim kaj gre v Švici, pa Franciji. Kakšno je tam šolstvo in koliko so starši z mulci itd.! Jaz priporočam vsakemu vsaj za 1 leto živet v tujino, z malim otrokom, pa da vidimo koliko bodo takrat jamral in si zmišljeval vsemogoče.