Prevzemanje odgovornosti v Sloveniji

Ali prevzemanje odgovornosti v Sloveniji obstaja? Saj veste, tisti občutek, ko nekaj “zajebeš”, dvigneš roko in rečeš – moja napaka in jo poskušaš tudi popraviti?! Ponavadi se to ne zgodi in proces poteka v drugačni smeri. Nekdo odkrije napako in potem se išče krivca. Vendar se ga ne najde. Pri nas ni nihče nič kriv. Kriv je sistem, krivda je v nadrejenih, v premalo informacijah, ki jih je nekdo imel, da bi vedel, kaj se lahko zgodi, predvsem pa pri nas prisotna kolektivna odgovornosta. Vsi smo krivi in nihče ni kriv.

Če pogledam samo politike, ki se jim je dokazalo že marsikaj, tudi na sodišču, pa še nikogar od njih nisem slišal, da bi stopil pred novinarje in izjavil – ja, moja napaka, “zajebal” sem in se zavedam tega. Pri nas potekajo te stvari popolnoma drugače – od Poncija do Pilata na sodiščih (malce čudno se tole sliši) in se poskuša najti kakšno “proceduralno” napako, ki se je zgodila v tem procesu, samo da se opere krivde, kljub temu, da je bil “ulovljen” z roko v marmeladi. Takšnih primerov je veliko na levici in desnici.

Tudi v gospodarstvu je podobna situacija. Koliko podjetij je šlo “na kant”, ker so jih vodili “super duper” sposobni managerji, ki so “zajebali” vse, ker so bila njihova pričakovanja drugačna, kot pa je bila dejavnost? Koliko teh managerjev zaradi napak, ki so jih storili in so jim bile dokazane dejansko sedi v zaporih in se kesajo za svoje grehe? Zelo malo! Ampak to je pač del naše folklore, da so določeni ljudje privilegirani, drugi pa smo pač zgolj kolateralna škoda, ki se zgodi.

Kako pa potek prestavljanje odgovornosti znotraj podjetij? Podobno, kot pri prej omenjenih kategorijah. Tudi v podjetju poteka proces podobno – nihče ni odgovoren, saj se vedno najde sto-petsto razlogov, zakaj nekdo nečesa ni naredil, predvsem pa, zakaj je nekaj šlo v samem procesu narobe. Samo da ni nihče ničesar kriv in da smo vsi oprani krivde, kljub temu, da bi lahko s tem, da bi malce premislili vnaprej o vsem skupaj škodo anulirali in bi šle stvari povsem v drugo smer.

Ampak to nam je v krvi – kriviti druge za vse in prelagati odgovornost, dasiravno se zavedamo, da je bilo vse skupaj naša napaka. Tudi v privatnem življenju vedno najdemo izgovore, da preložimo odgovornost na nekoga drugega. Če zamujamo, potem je krivda na cesti in ne to, da smo šli od doma 10 minut prepozno. In takšnih situacij je vsak dan neskončno – ko se enkrat začneš zavedati tega vzorca, ki se vsakomur od nas dogaja in ko si rečeš – če sem “zajebal” bom tudi prevzel odgovornost, predvsem pa se bom soočil z njo, potem je to že velik korak naprej, saj s tem končno presekamo Gordijski vozel in začnemo spreminjati stvari.

Aja, zakaj bi kdo prevzel odgovornost?
Vprašanje za milijon dolarjev, kajne? Odgovor je seveda odvisen od vsakega posameznika. Zakaj sam prevzamem odgovornost tudi za tiste stvari, na katere nisem imel imel vpliva? Ker se v končni fazi za določene stvari porabi veliko preveč energije in časa, da se “jim pride do dna” in da se najde krivca. In v tem času se dogaja škoda, zato je boljše čim prej presekati agonijo in iskati rešitev. In v tem je celotna poatna – v iskanju rešitev! Ampak do tja imamo še dolgo pot!