Verjetno marsikoga mika, da bi “pobegnil” na Novo Zelandijo. Sobloger Janez Mikec se je pred časom odločil za takšno potezo in sedaj lahko na njegovem blogu spremljamo objave, ki so tako ali drugače povezane z življenjen na Novi Zelandiji, predvsem pa z njihovimi navadami in stvarmi, s katerimi se Janez sooča na enoletni izkušnji. Zanimivo mi je njegovo razmišljanje ob začetku “izleta” na Novo Zelandijo:
Priznam, nekajkrat sem se zamislil nad sabo, če je res treba tega. Za eno leto zapustiti ogromno čudovitih ljudi in to zaradi »sebične« osebne odločitve. Nenehno sem si ponavljal, da si trenutno to še lahko privoščim in na starejša leta bi si lahko le očital, zakaj nisem vsaj poskusil. Zaradi vodenja študentske organizacije na fakulteti ni bilo priložnosti za izmenjavo oz. bi le-ta vzela preveliko časa. Vendar zakaj ravno Nova Zelandija? Še od nikogar, ki jo je že prepotoval, nisem slišal slabe izkušnje. Hkrati naj bi bili ljudje precej sproščeni, nestereotipni, obenem pa sama država ponuja izjemno naravo in prijazen življenjski standard. In dokler ne poskusiš, ne moreš vedeti. Tipičen slovenski firbec. Zakaj sam? Izključno iz razloga, ker moraš vložiti neprimerno več truda v prilagajanje na novo okolje. Že dvojica je včasih lahko zadosten krog, da se izoliraš od preostalih. Sicer pa je potrebno začeti praktično povsem iz ničle in si zgraditi nov krog poznanstev. (vir)
Njegove objave, ki so povezane z življenjem in navadi na Novi Zelandiji lahko spremljate na naslovu http://www.mikec.si.
Nova Zelandija je turistom izjemno prijazna dežela, saj praktično ni človeku smrtno nevarne živali. Odkrivaš lahko celo lepote subtropskega rastlinja na severu in si zraven povsem brez skrbi. Največja nevšečnost, ki sem jo dosedaj opazil so občasne “sand flies” (muhe), katerih pik podoben komarjem srbi tudi 2-3 tedne. Na kopnem imajo jelene, potem pa so tu že zajci, oposumi in manjše živali.
Težko strnem vso dogajanje nedavnega vikenda. Začel se je odlično. Odpravil sem se na polotok Coromandel, kjer se je odvijal Coromandel Summer Festival. Brez kakršnihkoli pričakovanj, a me je ambient vseeno presenetil. Lastnik parcele v Coromandlu se je odločil na svoji posesti narediti manjši festival, kjer je nastopilo nekaj lokalnih posameznikov in skupin. Otroci, babice in dedki,… poslušalci vseh starosti so prišli podpreti izvajalce. V sproščenem vzdužju, bilo nas je manj kot 200, si je vsak prinesel svojo piknik dekco, priboljške ter užival ob poslušanju.
Kar nekaj vas me že priganja o novem zapisu, tukaj je. Jet lag-a nisem imel niti malo, vendar privajanje kljub vsemu poteka počasi in čas zato še hitreje beži. Po napornih dnevih mi ne ostane veliko časa in samo padem v posteljo. Prvi dan, v soboto, sta me že navsezgodaj zjutraj poklicala skoraj “soseda” v Sloveniji (Mitja in Maruša), ki sta prišla v Aukland le nekaj dni pred mano. Takoj je bilo potrebno iti na pivo, dva v pristanišče. Zvečer sem se na pivu srečal še z Domnom in praktično sem večino dneva razglabljal celo v slovenščini.
Sicer sem tukaj šele slaba dva tedna in kakšnih večjih zaključkov ne morem potegniti, vendar nad nekaterimi stvarmi sem bil rahlo presenečen:
- Vse v Aucklandu malo visi, saj naj bi pod njim ležali ugasneli manjši vulkani. Marsikatera ulica sploh ni vzporedna vpadnici hribine. Nadležno!
-
Srfanje, končno!
Po dveh tednih sem se končno spravil v vodo. Več kot leto dni je minilo od enomesečnega surf tripa po Fuerteventuri in nestrpno sem čakal trenutek, kdaj bom lahko naslednjič pedlal. Še posebej, ker so se mi med tednom pojavile neizbežne obveznosti. Medtem, ko so nekateri iz hostla kapljali domov iz sobotnega žuranja, sem si jaz ob petih zjutraj delal zajtrk.
Ne vrag, le sosed bo mejak!
Sobotni dan se je začel več kot odlično že navsezgodaj zjutraj z zmago Tine Maze v smuku. Res mi je žal, ko s tako velikim navdušenjem razlagam koliko svetovnih prvakov, podprvakov ali vsaj doseženih stopničk imamo v zadnjem času na snežnih strminah (Tina Maze, Filip Flisar, Tim-Kevin Ravnjak), pa praktično nihče tukaj ne spremlja zimskih športov. Vse se vrti le okoli svetovnega prvenstva v kriketu.
Srečno Janez in še na veliko objav in zanimivih izkušenj!
