Pijača s prijatelji, služba, kosilo s prijateljico, začetek filma? Vse to ima skupni imenovalec. Vedno nekaj zamudimo, kajne? Vsi poznamo fenomen zamujanja – zamujamo na zmenek, na pijačo s prijatelji, zamujamo v službo, zamujamo na kosilo s prijateljico, v bistvu je edina stvar na katero ne zamudimo lasten pogreb. No, takrat itak zamujanje ni več v vaših rokah.
Sam sovražim zamujanje! Rajši 5 minut čakam, kot 5 minut zamujam – in tega se držim že celo življenje!
Zamujanje je postalo ritual, del življenja. Zelo malo ljudi je, ki so ob dogovorjenem času na dogovorjenem mestu in rajši počakajo par minut, kot par minut zamudijo. Takšne ljudi cenim. Ker poskušam tudi sam biti čim vedno točen, oz. se držim dogovorjenih časovnih terminov, ki si jih med drugim tudi sam določim. V končni fazi lahko vedno povem, da ob tisti uri ne morem, lahko pa kasneje?!
Za to, da je zamujanje postalo del naših življenj je krivo dejstvo, da živimo v časih, ko imamo mobilne telefone in lahko v vsakem trenutku sporočimo da zamujamo. Seveda vedno pričakujemo da nas oseba na drugi strani razume in mirno počaka. Kaj ta oseba dela ta čas, ko nas čaka, nam niti ni pomembno. No, na srečo imamo pametne telefone s pomočjo katerih čas hitreje mine!
Ker pa smo ljudje, vedno znova najdemo izgovore – povsem sem pozabil, gužva na cesti, polno parkirišče, policijska kontrola, moral sem iti na bencinsko črpalko..
Namesto da bi preprosto priznali, da smo šli od doma prepozno in da smo se ušteli v samem planiranju. Pa saj ni tako težko povedati stvari po resnici?? Ampak ne, lažje je iskati izgovore in se izmotavati, saj smo se tega že navadili. Ampak naših izgovorov so se navadili tudi ljudje na drugi strani, kajne?
Mogoče je čas, da začnemo namesto o sebi razmišljati o osebi, ki nas čaka? Da se za trenutek postavimo v njeno kožo in poskušamo razumeti, da če te nekdo čaka nekje 15 minut – na dežju recimo, ni najbolj prijetno?!
Spet se vračam nazaj. Ker živimo v hitrih časih, je marsikdaj 15 minut čakanja za nekoga precej pomembnih, saj naš čas omejenih 24 ur na dan in verjamem, da nisem edini, ki bi si kot edino dobrino želel še kakšnih par dodatnih ur dnevno?!
No, pa tudi svet, v katerem bi se vsi držali rokov, predvsem pa svet brez zamujanja bi mi bil povsem ljubek. Danes ne bom ničesar zamudil, ker si nisem postavil nobenih planov!
Danes je tak tečen dan, res?
Kakšna gužva? Imamo lepo slovensko besedo – gneča.