Garažne razprodaje v Sloveniji

Garažne razprodaje so v Sloveniji nekaj zelo redkega. Šele zadnja leta opažam trend, da se kdo opogumi in naredi garažno razprodajo, v večini primerov pa rajši spisek stvari, ki jih želi prodati/oddati, objavi na Bolhi, ali kakšnem sorodnem portalu.

Garažne razprodaje so stalnica v ZDA. In prav zanimivo je videti, ko se voziš mimo hiš, kjer potekajo garažne razprodaje, koliko ljudi pride in kako vestno “prečekirajo” vse stvari. Vmes se najdejo tudi predmeti, ki jih lahko zelo dobro prodajo naprej, ali pa jim dejansko pridejo prav.

Vzrok za to, da so garažne razprodaje v ZDA nekaj samoumevnega je dokaj preprost. Američani se veliko več selijo in si lastijo manj nepremičnin, kot je to v navadi v Sloveniji. Slovenec si bo zgradil hišo in potem do konca življenja živel v njej. Niti ne bo pomislil, da bi se kam preselil, ali pa da bi jo prodal in šel novim dogodivščinam, ali izzivom naproti.

Druga stvar, ki se mi zdi dokaj značilna za Slovence je, da smo hrčki. Spravimo vsako stvar, ker nam mogoče nekoč lahko pride celo prav. Kljub temu, da te stvari nismo nikoli uporabili, nam še vedno zavzema mesto v omari, ali pa garaži. Na srečo so naše hiše dovolj velike, da lahko sprejmejo vso “kramo”, ki se kopiči skozi leta.

Ja, tudi sam imam enak problem. Za avto, ki sem ga prodal pred parimi leti imam še vedno v kleti zimske gume na platiščih. Kot imam tudi še vedno shranjene v garaži smučke, s katerimi sem nazadnje smučal pred dvajsetimi leti. Ne vem sicer zakaj, ampak “zaprmej” mi bodo še nekoč prišle prav. Da o kosilnici, ki sem jo pred tremi leti uničil niti ne izgubljam besed – čaka na boljše čase, čeprav sem vmes kupil novo in boljšo.

O mobilnih telefonih se ne splača izgubljati besed. V predalu imam še vedno delujočih vsaj 10 telefonov. Od raritet kot je Motorola RAZR, Ericsson GA628, Nokia 6310i, do vseh verzij iPhone telefonov: 3G, 3GS, 4, 4S… V predalu bi se našek še kakšen GPRS modem in verjetno cel kup različnih SIM kartic (Vega in podobni primeri).

Takšnih stvari je v naših življenjih precej in očitno je to del naše kulture. In ko razmišljam o garažni razprodaji, se sprašujem zgolj to – kdo bi si želel te stvari, ki jih imam in imajo zame neko sentimentalno vrednost, kupiti? Verjetno nisem edini, ki o tem razmišlja na ta način?!

Po drugi strani pa si vsako leto vzamem čas, da naredim čistko med “cunjami” in čevlji in se tako znebim tistih, katerih se nisem dotaknil že par let. Vsako leto je manj stvari v omarah in vedno bolj sem ponosen, da sem se naučil vsaj tega ločevanja – med tistim, kar bom še kdaj oblekel in tistim, kar definitivno ne bo nikoli več na meni. Tako sem se znebil kupa “skejtrskih” oblačil, ki so zaznamovala neko obdobje mojega življenja, kot tudi druge skrajnosti, skozi katere gre človek skozi čas.

Resnično me zanima in tisti, ki se selijo to vedo, kakšen je občutek, ko puščaš za seboj stvari in greš brez balasta naprej v življenje? Verjetno je “odrešujoče”?

Če se vrnem nazaj k garažnim razprodajam. Upam, da se bodo kmalu tudi v Sloveniji našle pobude in bodo ljudje upali izpostaviti svojo “zasebnost” tudi na tak način in se bomo vsi skupaj prelevili iz hrčkov v ljudi, ki se znamo racionalno obnašati, predvsem pa ki se zavedamo, da kopičanje stvari ne služi ničemur. Sploh stvari, ki jih ne bomo nikoli več uporabljali. Ali pa smo samo čustveno preveč navezani na materialne stvari?