Pralni stroj je ena izmed tistih stvari, ki je ne bom nikoli, ampak res nikoli, štekal. Če se ljudem zdi uporaba pralnega stroja preprosta, je pri meni ravno obratno. Vedno gre nekaj narobe, kljub temu, da sem preizkusil že vse mogoče in nemogoče variante pranja.
Sebi v zagovor naj povem, da mi zadnje čase uspeva dobiti iz pralnega stroja perilo, ki je “skoraj” vedno enake barve, kot je bilo, preden sem ga dal v pralni stroj. Če sem na začetku spoznavanja s pralnim strojem dobil iz stroja “obarvano” perilo (ponavadi roza barve, pa nimam nič proti roza barvi), sem se sedaj že naučil, da sem pazljiv, kaj vse gre v isto pranje in da rdeča nogavica, pa čeprav bi se še tako rada prala z belimi cunjami, tam res nima kaj iskati. Po drugi strani pa sem se tudi že navadil, da nižja je temperatura, manj lahko vse skupaj “zafrknem”. Vendar, po drugi strani pa je tudi perilo manj oprano oz., je bolj zaprano. Pri belih majicah se to še kako pozna.
Leta ukvarjanja s pralnim strojem so mi dala toliko samozavesti in samozadostnosti, da kljub temu, da ne štekam vseh gumbov, predvsem pa vseh programov, ki jih omogoča pralni stroj, upam stvari zmetati vanj, pritisniti magični gumb in potem počakati, kaj bo nastalo. Skoraj tako zanimivo, kot je bilo nekoč ko so prišle prve barvne televizije in smo “buljili” v TV ekran in se dičili nad vsem.
Razumem, da je pralni stroj zakomplicirana mašina, ki mora imeti kup gumbov in ki mora imeti programe in izbire in vse ostalo. Verjetno zgolj za to, da zmoti moške, kot sem sam, da imamo “rišpekt” pred pralnim strojem in da je pranje perila bolj adrenalinsko. Da o sami izbiri pralnih praškov – tekoči pralni prašek, “old skup” pralni prašek, prašek za barvasto perilo, prašek za belo perilo, prašek za črno perilo, prašek za te madeže, za druge madeže, belilo, mehčalec, bio prašek,… In še in še in še bi lahko našteval. Vsakomur je jasno, da ta industrija zelo dobro živi, saj ponavadi kupim vse, da ja ne bom česarkoli “zajebal”.
V mojem svetu bi bilo vse skupaj zelo preprosto. In verjetno to tudi že obstaja, ampak jaz ga še nimam v kopalnici. Namreč pralni stroj v katerega vržeš cunje, mu dodaš “čudežni prašek” in potem pralni stroj poskrbi za vse skupaj in vse, kar bi mi preostalo je, da bi obesil perilo (kar pa zelo dobro znam!) in se dičil nad rezultatom.
Prepričan sem, da obstaja n-senzorjev, ki bi zaznali materiale, ki bi zaznali barve in ki bi zaznali nivo umazanosti perila. To bi bila osnova za izbiro “programa”, medtem ko bi se na podlagi vsega tega zmešal “čudežni” prašek, ki bi vse skupaj opral točno tako, kot mora biti. Zaprmej to ne more biti tako težko narediti, če pa veliki proizvajalci pralnih praškov vržejo milijone in milijone v oglaševanje – saj veste, vsaka prava ženska ima v svoji torbici Perwool!
Do takrat, ko bom našel tak pralni stroj, pa bo pranje perila še vedno adrenalinsko početje in vedno bom navdušen, ko mi bo uspelo “pričakovano” oprati cunje! Ali pa razočaran, ko bom naredil osnovno napako in se bo vseeno rdeča nogavica prikradla med belo perilo. Ne štekam čist, ampak te nogavice imajo povsem svojo logiko, kajne?
Imel sem podobne strahove pred mašino, ki ponuja neskončno programov, velik gumbov pa še vsako oblačilo vsebuje neko etiketo z morjem možnosti, in za vse to uskladit zihr rabiš en dober mobilni app, da potem nastaviš pralni stroj kot je treba.
Ampak v resnici je vse zelo enostavno.
Imaš tri, včasih neodvisne, včasih pač ne, nastavitve pralnega stroja od katerih je pa dejansko zgolj ena res pomembna. Te tri so: program, temperatura in št. obratov centrifuge. Praktično edino pomembna je temperatura.
Zato, ker ene barve pač niso temperaturno obstojne, in se potem lahko na previsoki temperaturi razbarvajo, in posledično pobarvajo kaj drugega. Na 40 ne boš razbarval nič.
In tu velja simpl pravilo, bombažno spodnje perilo, pa morda še brisače, daš na 90, vse ostalo na 40. Seveda to ne narediš na način, da vsako zložiš v vrečko in gor napišeš 90 oz 40, in oboje potem v stroj, ampak ločeno. Posebej pereš bombažno perilo, posebej vse ostalo. Pri 40 se ne bo nič razbarvalo. Če boš razbarval spodnje perilo, se pa ne boš pretirano sekiral, čeprav se to sploh ne bi smelo zgoditi.
Program. V bistvu je čisto vseeno ali je takšen dve urni ali pol urni, ali se najprej 4x v eno smer pa 3x v drugo ali obratno. Ali vmes 3x izpira ali 6x, ali ima zraven eko, super ali smooth oznako. Boli te patak. Daš normal pa je.
Obstaja pa možnost da temperature in programa ne moreš ločeno izbirat. Da prvi pomeni 90, drugi 60 itd… no, tukaj pač izbereš temperaturo, program je pa s tem že tudi določen.
Centrifuga. Daš na maximum.
Jasno, to so moška pravila. Modrčke, svilene hlačke, čipkaste bluze, ipd… gredo v bistvo po istem postopku, le da ženske ob tem rabijo posebno skrb (izražanje skrbi) za kar ponucajo tistih 20 programov. Ne da so dejansko bolj skrbne, ampak da imajo občutek da so bolj skrbne.
Še prašek. Tam gor so trije razdelki. En je za predpranje, drugi za pranje, tretji za mehčalec. Tisti za mehčalec se najbolj razlikuje od vseh. Tisto pustiš prazno. V ostala dva pa nekaj nasiplješ. Če ne boš imel predpranja, bo ostalo not za naslednjič. Vlaga bo itak počasi prašek sprijela, in se bo tisti predel potem zamašil in ti ne bo več delal problemov, ker se bo itak počasi napolnil, in bo non stop poln. Še bolje pa je, da flikneš tekoče sredstvo v lonček pa direkt v boben. Ne moreš falit. V ameriki itak kar direkt v boben nalivajo.
Pri vsem tem imej v mislih, da so naše metode pranja in s tem pralni stroji, še iz časov 50 let nazaj, ko so ljudje po 1 tedni gate obrnili, srajce prali na mesečni osnovi (in to tisto edino) hlač pa nikoli. Takrat je bilo pomembno spodnje perilo prekuhat oziroma prati na max temperaturi, ker se je v tistih dveh tednih že marsikaj not zaredilo. In madeži na srajci niso bili le od trave, olja in marmelade, ampak so bili že impregnirani, utrjeni z UV žarki in zapečeni. Danes, v bistvu peremo (po takratnih standardih) že čisto perilo. Tako da pol urni program in polovična doza čistila zadošča za praktično vse. Še perilo bi lahko mirno prali na 40 ali 60 stopinj, pa ne bi nihče opazil.
Zadeve so skratka full simpl, in izgledajo komplicirane le zato, da imajo ženske možnost izražati svojo skrb. “Sem jo oprala na 30, fini program veš, s perwolom. Sedaj je pa tko mehka. A ne da si vesel zame, ker sem tolk skrbna?” In z kopico možnosti daš občutek, da si lahko najdeš tisti optimum, ki je boljši od sosedinega. Ampak to je podobna finta kot pri pivu. Ko imajo ljudje natančno izdelano kateri je boljši, potem pa postaviš pred njih laško in union brez oznak, pa ne opazijo niti tega, da je tisti kao laško-union v bistvu guiness pa čeprav je kelnar še deteljico gor narisal.
V bistvu, razen če res vedno pereš vse sam, bo čisto ok, če fukneš vse kar maš v stroj, daš na 40, normal program, pralno sredstvo v boben pa bo. Da se pa kdaj gate tudi malce bolj očistijo, bo pa poskrbela boljša polovica, ko bo pač ona dala prat.
Sicer pa meni samo ena zadeva ni jasna. Zakaj hudiča v pralni stroj ne vgradijo rezervoarja za pralno sredstvo. 5 litov. Napolniš in maš mir. Pa naj sam dozira, lahko fuzzy lahko pa neumno. Mi je vseeno. In enalko pri pomivalnem.
Še moje serija kar nekaj let nazaj:
http://imedi.si/blog/jeanmark/2008/01/21/pralni-stroj/
http://imedi.si/blog/jeanmark/2008/01/25/pralni-stroj-2del/
http://imedi.si/blog/jeanmark/2008/01/25/pralni-stroj-3del/
HVALAAAAAA! torej nisem bil edini s temi problemi..
Kot tehnologinja v industrijski pralnici perila povem, da se kiksi pri pranju ne dogajajo samo doma, ampak tudi tudi v industrijski pralnici perila.
Zanimivo postane, ko namesto 5 kg belega perila se jih v roza obarva 50 ali 100kg, zaradi 1 spregledane rdeče servetke (kar odstraniš s pranjem na alkoholu).
Verjami, da pri nas najbolj sovražimo Valentinovo :)
Če boš kdaj v dvomih glede pranja, posebnih madežev, materialov z veseljem pomagam.