Slovenci smo narod nergačev. Nikoli nam ni nič prav. Vedno bomo polarizirani in vedno se bomo trudili, da bomo dokazovali svoj prav, pred vsemi drugače mislečimi. Če pogledamo nazaj v zgodovino, obstaja en dogodek, ki je združil Slovence – vsaj tako vedno znova slišimo politike, medije in vsi smo se nekako strinjali. Plebiscit je bil tisti vezni člen, ki je dal upanje, da znamo Slovenci stopiti skupaj in narediti korak naprej – skupaj. No, dvajset+ let kasneje, se tudi s tem več ne strinjamo in stojimo vsak na svoji strani.

Družinski zakonik, begunci, maraton po Ljubljani. Par stvari, ki so v zadnjih dneh polarizirale Slovenijo in kjer smo lahko ugotovili, kakšni nestrpneži smo do vsakogar, ki ne razmišlja kot razmišljamo mi. Seveda se pri tem pizdenju sklicujemo na neke zakone, ki ne obstajajo, predvsem pa vsi omenjajo pravice..

Dve leti nazaj sem imel napisano objavo o zaprtih cestah v Ljubljani, zaradi maratona, kjer sem zlil svoj gnev in jezo nad tem, da sem se znašel v okupirani Ljubljani in nisem mogel iz nje. Ker sem se zavedal, da sem bil opozorjen na vse skupaj, je objava ostala v “bunkerju”. Tudi pri maratonu Franja, kjer se dogaja precej podobna zapora cest, sem nergal, ker sem se počutil “brezpravnega”, vendar ko sem še enkrat premislil vse skupaj, sem se nasmejal sam sebi in svojemu razmišljanju.

Ljubljanski maraton traja en dan (ok, tudi sobota v strogem centru mesta) in jaz naj pizdim nad vsemi ljudmi, ki se trudijo, da pripravijo maraton in nad vsemi tekači, ki jim je ta dan svet!? S kakšno pravico? S tem, ker lahko? S tem, ker mene nekaj moti? Ja, takšno razmišljanje je zelo pogosto v Sloveniji. Jaz imam svoje pravice in nihče drug jih nima. Če mene nekaj moti, potem se mora vse spremeniti.

V bistvu sem bil včeraj v Ljubljani. Ko so bile ceste zaprte zaradi maratona in opazoval druge voznike, ki so se jezili nad tem dogajanjem. Po eni strani jih razumem. Vse nam je samo po sebi umevno. Vse nam mora biti dano. Organizator maratona je včeraj povsem korektno poskrbel za zaprtje in odprtje cest – takšen način, ko ceste niso ves čas zaprte je odličen tudi za mesta, kot je Ljubljana, kjer se vseeno najdejo ljudje, ki morajo obvezno iti nekam ob določeni uri, dasiravno so vedeli, da bodo ceste zaprte.

Ne, tujci, ki so prišli v Ljubljano niso pizdili nad zaporami, nad zaporami so pizdili taksisti in vozniki z LJ registrskimi tablicami! Nekateri so šli še dlje in so tekače označili kot novodobno egoistično drhal! Ja, nestrpnost v Sloveniji presega vse meje in vsak dan znova sem presenečen, ko ugotovim, da poznam te ljudi.

Ljubljanski maraton je pač en dan v letu in ne pomaga, če vsi skupaj pizdimo, kajti dejstvo je, da maraton bo! Podobno, kot je z begunci. Včasih je potreben zgolj malce bolj pragmatičen pogled, ali pa daljše poležavanje v postelji, če že niste bili med tistimi, ki so tekli včeraj. Sam sem neskončno užival, ko sem ploskal tekačem, ki so sijali, ko so tekli mimo. Toliko ponosa in veselja. In nekatere motijo zapore cest? Ja, seveda, saj smo v Sloveniji!

Čestitke vsem tekačem, kot tudi organizatorjem!