Pelcmontli, rože in sveče / raje pomagajte živim ljudem

Vsako leto objavim podoben zapis, ko poskušam opomniti ljudi, da so mrtvi mrtvi in da živi potrebujejo pomoč. Število svečk vam ne bo kupilo odpustka, ker celo življenje niste imeli stika s pokojnimi. Niti vse rože in največja ikebana ne bo prikazala drugačnega stanja groba, kot je celo leto, ko se ne spomnite nanj. Pelcmontli so na srečo že passe in vsako leto je vreme toplejše, tako da ni več možnosti za to, da bi se ženske kazale v njih na pokopališču čez par dni!

Čas pogostih obiskov britofa, cvetja, sveča, ikeban, urejanja grobov, pomivanja marmorja in vsega ostalega sranja, kar še sodi na pokopališče. Čez noč so pokopališča dobila magično moč in začela oranžno-rdeče svetiti. Kar naenkrat so pokopališča tako zanimiva, da privabljajo cele trume ljudi in da je problem najti parkirno mesto za jeklenega konjička. Še par dni in se bo začela promenada in prijazno pozdravljanje in ponosno kazanje, kako lepo vsi skrbijo za grobove svojih bližnjih.

Žalostno in patetično je to, da se bo naenkrat na grobu nabralo preko 40 sveč, medtem ko je grob pred tem celo leto sameval. Smešno je, da ljudje uredijo grobove samo takrat, ko pride velika masa ljudi na pokopališče in hočejo, da imajo bolj urejeno zadnje počivališče, kakor sosedje.

Zanimivo je, da ljudje prižigajo po par sveč naenkrat, kot da bi se hoteli odkupiti za ta čas, ko si ga niso vzeli, da bi prišli na pokopališče. Roke si manejo cvetličarji in trgovci s svečami, ker služijo na človeškem pohlepu, ko je treba pokazati, da smo ravno “mi” imeli najbolj radi pokojnike! Cene sveč niso zanemarljive in če vzamem v obzir, da so narejene iz plastike in da najdražje zdržijo 5-7 dni, potem se vprašam, kam gre vsa ta količina plastike, ki ostane na grobovih. Pri nekaterih ostane gor celo leto, dokler se zgodba iz uvoda ne ponovi, ali pa jih veter ne raznese po samem pokopališču.

Govorimo o ekološki osveščenosti, govorimo o podnebnih spremembah, poudarjamo skrb za naravo. Vendar v tako preprostih stvareh, kot je 1. november, se vse to pozabi. Če si nekoga imel rad za časa njegovega življenja, potem tudi ni potrebe po svečah. To, da si ga spoštoval in da si ga cenil, si mu pokazal in je človek to razumel. Lepo je, če se spomniš nanj, ga obiščeš na pokopališču in mu prižgeš svečko. Vendar za to obstaja 365 dni v letu in ni samo 1. november tisti dan, ko se “moraš” teh ljudi spomniti.

Ideja, ki jo zadnja leta promoviram in se tudi odraža že na pogledu na pokopališče / namesto 10 svečk jih kupite samo 5, ostala sredstva pa prispevajte za tiste ljudi, ki jim takšna pomoč lahko pomaga – mrtvi so na žalost že mrtvi in jim kupi sveč ne pomenijo nič – pomenijo pa zavistnim sosedom, ki hočejo biti boljši in “duplirajo”, oz. pretiravajo z vsemi dodatki na grobovih.

Če bi se ta denar razdelil med ljudi, ki ga potrebujejo za preživetje, oz. ljudem, ki že tri mesece niso dobili svojih plač, bi bilo vse skupaj precej drugače. No, tudi precej manj smeti bi bilo in država bi dobila manj denarja – z davkom od prodanih izdelkov in cvetja. Vendar vsa ta “svinjarija” ne bi čez teden dni šla na smetišča.

Ja, država bi dobila manj denarja in cvetličarji bi manj zaslužili. To je problem. Ampak se tudi to da rešiti.