Roman Leljak je zopet prikazal, kakšen način diskreditacije uporablja. Priimku Ribič dodaš ič in dobiš priimek Ribičič. S tem dobiš zopet novo zgodbo, s katero navdušiš svojo javnost. Na žalost obstajajo ljudje, ki opazijo te majhne razlike in stvar se povsem preobrne.

Odkritje Romana Leljaka so retvitali veljaki desnice / Janez Janša, Eva Irgl… In s tem celotni odkritju dodali še dodaten pomen. Šlo je očitno za pomembno odkritje publicista Romana Leljaka, ki je med drugim upnikom dolžan 7,9 mio.

Kaj se je torej zgodilo? Reporter je danes objavil članek  »Glasom tovariša Ribičiča« likvidirali bolno mladoletnico, odkop žrtve bo v soboto (vir), ki se sklicuje na dokument, ki ga je našel Roman Leljak. V članku je prav tako napisan priimek Ribičič. In objavljena slika Mitje Ribičiča.

Nedolgo za tem, pa so se na Twitterju pojavile kopije slike tega dokumenta, ki pa so vse skupaj prikazale v drugačni luči. Če ne bi nekdo objavil tega dokumenta, bi verjetno vsi verjeli, da gre za verodostojen dokument. No, spodnji tvit prikaže, zakaj se dejansko gre:

Jeap. Ribič piše. Prav ste prebrali. Nikjer ni priimka Ribičič. Sedaj je zgodba malce manj zanimiva in v bistvu je šlo zgolj še enkrat za obračun s preteklostjo. Preteklostjo, ki nas razdvaja in kateri nikoli ne bomo prišli do konca. Nekateri ljudje pač v določenih trenutkih potrebujejo pozornost na drugih stvareh in polpretekla zgodovina je vedno primerna tema, ki nas bo razdvojila, predvsem pa prikazala kaj vse se skriva v nas.

Način diskreditacije je poznan. Tudi to, da so kdaj pa kdaj v žaru boja premalo pozorni in se jim zgodi, da izpustijo en IČ. Se zgodi. Našli bodo tisoč opravičil za to in svet bo šel naprej, kot da se nič ni zgodilo. In čez tri dni ne bo nihče več vedel, da se je to zgodilo.

Obsojam povojne poboje. Obsojam tudi medvojne poboje. Na obeh straneh. Ne bi smelo priti do tega. Ne bi smelo priti do vojne, pa vendar smo s svojimi dejanji in prepričanji vsak dan bližje temu. Ker dovolimo, da nas delijo. Ker dovolimo, da drugi upravljajo z našimi življenji. Ukvarjamo se z osebami, ki so že mrtve. Spreminjamo zgodovino. Spreminjamo dejstva. Ker je vse to lažje, kot da bi se ukvarjali sami s seboj in s trenutnimi razmerami in časom v katerem živimo. To je narobe!

ribic