• 3 min. branja

Sobota. Turoben dan. Dan, ko sta bila v Ljubljani organizirani dve zborovanji. Protest proti migrantom na Trgu republike in drugo zborovanje v podporo sprejemu migrantov na Kotnikovi ulici.

Ko sem odhajal od doma, me je na Trojanah pričakal sneg. Pravo vreme za umiritev strasti, ki so v zadnjih tednih eskalirale v Sloveniji in ki so že zdavnaj presegle meje človeškega dostojanstva..

Vožnja proti Ljubljani je bila polna čudnih občutkov. Spomnil sem se protestov iz leta 2012, ko so določeni posamezniki povzročili nerede in provokacije in so se protesti končali s solzivcem. V podobni situaciji smo tudi sedaj. Takrat je prišlo do preobrata v Sloveniji in sedaj bi si druga politična struja rada izborila oblast na podoben način – tokrat na plečih migrantov in s pomočjo manipulacij, ki smo jih deležni v njihovih medijih.

Strah je zadnje mesece prisoten v Sloveniji. Strah nas je beguncev, strah nas je drugače mislečih, strah nas je vsega. In prestrašen narod je vodljiv narod. Tak narod se z lahkoto manipulira in izkoristi za uresničitev želja posameznikov.

Ko sem prispel na Kotnikovo je bilo vzdušje prijetno in vse skupaj je potekalo v kulturnem tonu. Recitacije, nagovori, predvsem pa velik ljudi, ki se zavedajo, da tudi mi lahko v nekem trenutku postanemo begunci in smo primorani zapustiti svojo državo in oditi nekam, kjer nas ne bodo želeli sprejeti. Kjer se nam bo zgodil Šenčur, Kranj, ali Vrhnika.

Na Kotnikovi sem pričakoval peščico ljudi, kajti v teh časih je večina ljudi postala apatična in jim je vseeno za to, kar se dogaja v Sloveniji. Množica ma je presenetila.

Težko je oceniti število, vendar nas je bilo okoli 1000. Vihrale so zastave, tudi z rdečimi zvezdami, tudi s parolami, ki niso sodile tja in so imele povsem drugačen diskurz, kot pa je bil namen tega zborovanja. To, da vsak po svoje izkoristi takšno izpostavljenost je seveda nekaj povsem pričakovanega, sploh v primeru, ko ni organizatorja protesta in je vse skupaj spontano.

Ko sem se pogovarjal z ljudmi, ki so prišli izraziti podporo sprejemu migrantov v Sloveniji, sem slišal precej podobne zgodbe. Vsi smo samo ljudje in kdo nam daje pravico, da ločujemo ljudi glede na barvo kože, raso, ali veroizpoved.

Zgodbe, ki sem jih slišal od kolegov, ki so dlje časa preživeli med begunci v Srbiji in na Hrvaškem so bile zgodbe, ki jih mediji ne objavljajo. Stvari, ki se dogajajo so žalostne in presunljive. Verjetno bi marsikdo drugače gledal na migrante, če bi videl slike grozot in slišal zgodbe, ki jih ti ljudje nosijo s seboj in s katerimi bodo morali živeti.

Pomanjkanje komunikacije je ena izmed stvari, ki jo tudi sam pogrešam v dani situaciji. Namesto, da bi se Vlada RS ukvarjala s tem, da bi ljudje v Sloveniji razumeli situacijo okoli migrantov, je vse preveč neznank in tišine. In to tišino s pridom izkoriščajo nasprotniki migrantov, ki so v zavetju družbenih omrežij najbolj pogumni.

Med pogovorom s kolegom iz Unicefa, sem opazil, da je med nas prišla večja količina policistov v “robocop” opremi. Ker sem bil v vmesnem času opozorjen, da so se protestniki (tisti proti migrantom) odpravili iz Trga republika, me je seveda zanimalo, kaj se bo sedaj dogajalo na Kotnikovi. Rad imam nevarnost in tudi tokrat sem se odločil, da grem preveriti koliko nasprotnikov migrantov prihaja po ulicah Ljubljane.

Ni jih bilo veliko. Po oceni nekje okoli 200. Mladi fantje oblečeni v črna oblačila, z zastavami in veliko starejših ljudi, ki so glasno skandirali. Mešana družba, vendar dobro organizirana in vodena.

Policija je v tem času pripravila “tampon zono” med obema skupinama in tako poskrbela, da sem ostal na stranih tistih, ki so proti migrantom. Kar pa niti ni bilo tako slabo, saj sem lahko iz prve vrste opazoval njihove formacije, predvsem pa poslušal njihove debate.

Kljub temu, da je bilo v ozračju čutiti napetost in da sem stal poleg tistih proti, se niti za trenutek nisem počutil ogroženega. Glasno vpitje parol proti Kučanu, Cerarju, UDBI in šele nekje tam na koncu proti migrantom je bilo povsem pričakovano. Na drugi strani so se slišala parole “Ulice so naše”, “Refugees are welcome”, “Gliste za fašiste” in petje Zdravljice in ostalih pesmi, ki so jih pele Kombinatke. Kazanje moči je trajalo še kakšno uro, potem pa so tisti proti počasi začeli zapuščati prizorišče.

Ljubljana je še enkrat dokazala, da na njenih ulicah ni prostora za sovraštvo in da ni cela Slovenija proti migrantom, kot dobim včasih občutek ko spremljam medije. Vendar se vse bolj zavedam, da obstajata dve Sloveniji. Dve Sloveniji, ki ne bosta nikoli več postali eno. Nekateri so se dolga leta trudili, da so vzpostavili takšno razmerje in ga tudi s pridom izkoriščajo!

protesti