Pizze so fajn. Rad jih imam. Verjamem v to, da za pizzo velja pravilo manj je več. Ne pečem jih sam, ker ne znam narediti dobrega testa in posledično jem pizze v pizzerijah. In tukaj nastane rahel problem.
- Slovenija, dežela pekarn in bureka
- Organic Garden / Vegan burger
- Gostišče Grič – skriti dragulj nad Horjulom
- Luda / okrepčevalnica / Poljanska 11, Ljubljana
Imam svojo najljubšo pizzo – navadno margerito z dodatkom rukole. Plain and simple. Vendar včasih dobim preblisk, da bi izbral kakšno drugačno pizzo. Pizzo iz menija. Tukaj nastane malce večji problem. Pizzerije ponujajo svojim gostom neskončno število pizz, ki imajo med seboj podobna imena, vendar se med seboj razlikujejo po sestavinah. Če sem v eni pizzeriji jedel pizzo diavolo, v drugi pizzeriji ta ne bo sestavljena iz enakih sestavin, ampak bo na njej še precej drugega. Ampak to ni takšen problem, kot je problem izbrati pravo pizzo!
70 različnih pizz na meniju. In pred menoj odločitev, katero bi? Misija nemogoče, predvsem pa izguba časa, saj po petih minutah buljenja v vse te različne pizze pade odločitev, ki je dokaj preprosta – margerita z rukolo. Pri tej se res ne morem zafrkniti, predvsem pa lahko preživim, tudi če ne bo najboljša pizza, ki sem jo jedel v življenju.
Ker prihajam iz tistih časov, ko pizze še niso bile del našega vsakdana – prvo pizzo sem jedel pri petih letih v pizzeriji Pipca v Domžalah in ko na menijih ni bilo n-vrst pizz, ampak je bila odločitev precej lažja, če si lahko izbiral med petimi različnimi pizzami. Časi se spreminjajo in potrebno je imeti rešitev za vsakogar. No, mene to samo zmede in verjetno nisem edini.
Velikokrat se sprašujem, če je kdo že kdaj naročil sadno pizzo – pizzo, kjer je med drugim tudi ananas. Sliši se zanimivo, vendar jaz je še nisem, niti do sedaj še nisem videl, da bi jo kdorkoli jedel. Vendar vedno obstaja možnost, da se bo nekoč na vratih pizzerije pojavil gost, ki se bo odločil za sadno pizzo. In posledično je treba imeti takšno pizzo na svojem meniju.
Lepo je imeti izbiro, ampak včasih bi rad samo preprosto jedel, brez da bi mi bilo potrebno razmišljati. Zato obožujem gostilne, kjer nimajo menija, ampak imajo dnevno ponudbo. Take it or leave it. Povedo, kaj so skuhali in potem je odločitev precej bolj preprosta. Lepota je v preprostih stvareh!
Če iščete odlične restavracije:
- Gostišče Grič – skriti dragulj nad Horjulom
- Restavracija Plavi podrum – Volosko, Opatija
- Vander – hotel in restavracija v stari Ljubljani
- Restavracija Strelec – Ljubljanski grad – Kaval Group
- Gostilna Na burji – Nova vas nad Dragonjo
- Pri lovcu / Al cacciatore – La subida – Krmin / Cormons
- Hiša Franko – Kobarid
- Restavracija Pavus – grad Laško – topshit hrana
- Gostilna za Gradom – Koper
- Priporočam – gostilna Johnson – Mošćenička Draga
Pizza z ananasom v sredini. Jedel večkrat. In je presenetljivo dobra in sočna. čeprav priznam, da sem prvič dvomil, da bo vse skupaj presladko.
Se pa strinjam – ponavadi naročim izvedenko vegi pice. Ki je ponavadi ali različna zelenjava. Ali pa špinača. In prevelika ponudba lahko zmede.
hvala za tole informacijo :) definitivno bom imel enkrat toliko jajc, da narocim pizzo z ananasom :)
Včasih si imel dejansko samo dve pici. Z jajcem ali brez :)
jaz sem svojo pico prvič jedla na sošolkinem RD v OŠ (cca. 7 razred), še takrat sem postrgala vse kar je spominjalo na paradižnik iz nje (pač, kot otrok sem bila prepričana, da sem na to alergična). Mogoče je to razlog, da sem naročila sadno pico v drugem poskusu (RD druge sošolke – takrat je bila pica kokr fancy jed)…nisem bial edina…vsi smo preživeli…zraven pa smo bili borovničev sok…ja, res je…v Parmi smo bili :)
V Pipci – eni boljših picerij tedaj – sem praznovala svoj RD, 19. sicer (vem, ker sem sama vozila)….s paradižnikom brez sadja….ahhh, te reminescence :)