Zakaj pizdim pred potovanji / zakaj pizdim ko pakiram? Strah?

Verjetno nisem edini, ki pizdi pred potovanjem? Verjetno tudi nisem edini, ki pizdi, ko mora pakirati in ki najde sto in en razlog, da mu ne bi bilo potrebno nekam iti, kljub temu, da si želim iti. Seveda pizdim tudi nad tem, da me je strah aviona. Ampak ko sem enkrat na destinaciji, je vse v najlepšem redu in ne pizdim več.

Verjetno je vse to pizdenje povezano s strahom pred potovanjem, ki se pri meni izraža v tem da pizdim. Predvsem pa pri meni obstaja strah pred avionom in posledično strah pred potovanjem. Če bi obstajali drugačni načini, da pridem do končne destinacije, bi bil najbolj srečen človek in potovanja bi mi bila v velik užitek. Prav predstavljam si, da bi se lahko v trenutku “teleportiral” na drugo lokacijo na svetu.

Sam sem imel precej veliko srečo, da smo imeli dolgo časa na morju, v Kavranu, hiško. In sem se razvadil. Namreč vse, kar mi je bilo treba spakirati, da sem šel na dopust, ali pa samo čez vikend na morje, je bila moja rit. Da o tem, da sem resnično sovražil potovanja, niti ne govorim. Vendar sem se spremenil. Počasi, pa vendar sem naredil korak v to, da sem začel uživati v potovanjih – sicer še vedno preferiram potovanja z avtom, ampak včasih preprosto ne gre.

Vem, čuden sem. Sem bil in sem. Mogoče se kdaj v prihodnosti to spremeni. Ampak zaenkrat ostajam pri pizdakanju in strahu pred vsakim daljšim potovanjem. In kaj je še hujše. Spakiraš in odletiš. Pristaneš in greš v hotel. Razpakiraš in si tam par dni. Spet pakiraš in greš v naslednji hotel. Razpakiraš… verjetno je vsakomur jasno o čem govorim. In to se ponovi n-krat. In potem, na koncu, spet vse spakiraš in prideš domov, kjer odpakiraš in pranje, itd..

Ne vem točno katera oseba je nekoč izjavila – človek hodi po svetu, da išče in se vrne domov, da najde. Jeap. Drži kot pribito. In doma je vedno najlepše. Zakaj torej potovati? Zato, ker lahko potem pizdim pred potovanjem!