Mogoče se samo meni dozdeva, ampak čedalje več je ljudi, ki prosjačijo za drobiž v Ljubljani. Ali so to berači ali pa zgolj ljudje, ki so se odločili za tak življenjski slog sploh ni pomembno. Zdi se mi, da so ti ljudje povsod. Pridejo do lokalov, na ulicah, tržnici, pred parkomati, vhodi v parkirne hiše – povsod, kjer imamo ljudje opravka z denarjem in kjer moramo nekaj plačati.

Razumem in štekam, da je situacija v Sloveniji res v riti in da morajo ljudje preživeti. To, da gredo na ulice in da prosijo za drobiž je verjetno zadnja faza za njih, vendar so ponavadi ti ljudje, ki žicajo povsem drugačni od tistih, katere bi dejansko pričakoval tam. Ne izgledajo, kot da bi ne imeli ničesar v življenju, kot tudi ne izgledajo, da bi noči preživljali zunaj v mrazu. Velikokrat dobim ravno drugačen občutek – da so to ljudje, ki so ugotovili, da se lahko s prosjačenjem zasluži precej več denarja, kot ga zaslužiš v službi, kjer delaš cel mesec. In na koncu ti podjetje niti ne izplača plače, ker je to nekaj povsem običajnega v Sloveniji.

Ne, ne mečem vseh ljudi, ki prosjačijo v isti koš. Vendar zadnje čase se mi zdi, da določene punkte obvladujejo eni in isti ljudje. Obvladajo strateške pozicije in na njih prežijo na mimoidoče. Najboljše pozicije so tiste pred blagajnami za garažne hiše. Ko je več ljudi v vrsti in čakajo, da bi plačali znesek na avtomatu, vsakega posebej vprašajo, če je kaj drobiža in glede na to, da smo ljudje v množici povsem drugače razsodni, kot sicer, večina seže v žep in da drobiž. Zneski varirajo, od par centov, do tudi par eurov. In pri fluktuaciji, ki je na tej strateški točki precej velika, so zneski visoki. Visoki v primerjavi s tistimi, ki bi jih ista oseba zaslužila v službi – če bi jo imela, ali pa če bi se ji dali hoditi vanjo.

Sedaj pridem do bistva tega zapisa. Namreč vsi vemo, da je situacija v Sloveniji takšna, kot je. Da se ne cedita med in mleko in da je čedalje več ljudi na robu preživetja. Vendar večina teh ljudi ne hodi na ulice prosjačiti, ampak je doma za štirimi stenami, kjer živijo v svojem svetu. Imajo dostojanstvo in to, da prosjačiš na ulici je za marsikoga zadnje dejanje, ki bi ga storil v življenju.

Sam rade volje pomagam, če le lahko. Vendar, če me na razdalji 500 metrov ustavijo štirje, ki prosjačijo, pa se vse skupaj malce spremeni. Namreč, če vsakemu namenim euro, to pomeni štiri eure v parih minutah. Pa se ne gre za denar, ampak se gre za preprosto matematiko. Če vsak dan doniram tem, ki prosjačijo, tak znesek, bom v enem mesecu dal njim 100 eurov. Potem pa pridejo še druge dobrodelne akcije, pa pomoč poplavljencem, pa Rdeči križ in SMS sem in SMS tja.. Ja, lepo je pomagati drugim, če imaš. Predvsem pa je lepo pomagati ljudem, ki dejansko potrebujejo pomoč in ne takšnim, ki samo izkoriščajo to možnost in niti ne potrebujejo pomoči!

Dejstvo je, da bi določene stvari morala reševati država in imeti pripravljene ukrepe za takšne situacije. Sicer se breme prevali na državljane, ki vsak po svoji moči poskuša pomagati. Vendar to ne bo šlo v nedogled..

San Francisco Homeless 01