Kdaj je zamujanje postalo naš ritual? Zakaj vedno odlašamo in lovimo zadnje trenutke? Zakaj pustimo svoje prijatelje, znance, ali pa poslovne partnerje, da nas čakajo? Je za to kriv čas v katerem živimo, mobiteli, ali pa je krivda v nas, ker vedno odlašamo stvari? Ali res dogovori nič več ne veljajo?
- Poslavljanje je lahko tudi drugačno / Irish goodbye / French exit
- Ne, nimam kartice ugodnosti/zvestobe in ne zbiram točk!
- Vrednote nekoč in danes / prevrednotimo vrednote
- Vsebina, vsebina in vsebina / content marketing
- Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni stvari
Sam sovražim zamujanje! Ne, niti akademskih 15 – če se dogovorimo ob določeni uri, bom sam raje prišel 5 minut prej in čakal, kot pa da pustim čakati druge. Mogoče je to moja napaka, saj potem sem jaz tisti, ki vedno čaka ostale, kljub temu, da smo se dogovorili za točno uro.
Zamujanje je postalo ritual, del našega življenja. Zelo malo ljudi je, ki so ob dogovorjenem času na dogovorjenem mestu in rajši počakajo par minut, kot par minut zamudijo. Tako, kot jaz naredim. V končni fazi lahko vedno povem, da ob tisti uri ne morem, lahko pa kasneje?! In posledično me ne bo nihče čakal in nihče ne bo živčno tapkal po svojem mobitelu, kot se to dogaja sedaj. Na srečo imamo mobitele in nam tako precej hitreje mine čas. Zanimivo je pogledati ljudi za ostalimi mizami v lokalu, ki srepo bulijo v svoje mobitele in čakajo, da se ljudje prikažejo.
Mi vedno znova najdemo izgovore – povsem sem pozabil, gužva na cesti, polno parkirišče, policijska kontrola, moral sem iti še na bankomat. Internet ni deloval, elektronske pošte nisem prejel, sem vas poskusil poklicati, pa vas nisem dobil. Izgovori. Tisočkrat že slišani in ljudje še vedno verjamejo, da jim bo kdo zaupal??
Ali ni bolj preprosto biti iskren in povedati pravi razlog – napačno sem kalkuliral potreben čas, prepozno sem šel od doma,.. Ja, se lahko zgodi vse to. Nekaterim se, na žalost, to dogaja konstantno! Saj ni tako težko povedati stvari kot so v resnici?? Ampak ne, lažje je iskati izgovore in se izmotavati, saj smo se tega že navadili. Ampak naših izgovorov so se navadili tudi ljudje na drugi strani, kajne?
Mogoče je čas, da začnemo namesto o sebi razmišljati o osebi, ki nas čaka? Da se za trenutek postavimo v njeno kožo in poskušamo razumeti, da če te nekdo čaka nekje 15 minut – na dežju recimo, ni najbolj prijetno?!
Svet, v katerem bi se vsi držali rokov, predvsem pa svet brez zamujanja, bi mi bil povsem ljub.
Jaz sem bil tudi včasih točen kot švicarska ura, so me učili da je točnost lepa čednost, ampak sem bil potem vedno tisti, ki je čakal druge in se pri tem vedno bolj počutil budala. Zdaj me BK in sem isti, kot ostali, pridem ko pridem, včasih točno, ponavadi ne. Vem ,da to ni prav, a kaj naj.
Konzervativc;)
Mene si folk celo večkrat privošči, ker sem vedno točen. Zdi se jim smešno in old-school. A nič zato.