Prva kolesarska dirka Tour de France je bila leta 1903. Letošnji Tour de France je 103. Kolesarji bodo skupno prevozili 3535 kilometrov in peljali skozi 4 države / Francija, Španija, Andora in Švica. Najkrajša etapa bo zadnja, ki bo peljala do cilja v Parizu / Champs-Élysées in bo dolga 113 kilometrov.
- Ko dobi kolesar kazen, ker ne vozi po kolesarski stezi
- Vozniki, ki ogrožajo kolesarje na cestah
- Kolesarska pot D-2 Mojstrana – Kranjska Gora
- Downhill Avče – blatne fotografije
- Downhill Javor 2012 – video in fotografije prejšnjih spustov
Najdaljša etapa je bila dolga 237,5 kilometrov in sicer je to etapa Saumur / Limoges. Pet kolesarjev je do sedaj uspelo zmagati pet dirk: Jacques Anquetil (FRA) (1957, 1961, 1962, 1963, 1964) Eddy Merckx (BEL) (1969, 1970, 1971, 1972, 1974), Bernard Hinault (FRA) (1978, 1979, 1981, 1982, 1985) in Miguel Indurain (ESP) (1991, 1992, 1993, 1994, 1995)
Zakaj takšen uvod? Kolesarjanje je šport, ki ga vsake toliko časa spremljam. Kljub temu, da je v zadnjih letih nad njim senca zaradi uporabe nedovoljenih poživil in v zadnjih letih zaradi vse več insinuacij, da si kolesarji pomagajo “z motorji”, ki so vgrajeni v kolesa, pa je to še vedno šport, ki pritegne številne gledalce ob traso dirke. Seveda je tako tudi na Tour de France. In tukaj pridem do problema.
Ko se kolesar, po prevoženih 200 kilometrih v 5 urah in več približuje cilju, mu na pot skoči gledalec, ki je hotel biti zanimiv in atraktiven in je želel, da se vidi njegovo dejanje na televiziji. Ja, gledalec je skočil pred kolesarja in kolesar je moral odreagirati – zapeljati mimo, se zaleteti vanj in poškodovati kolo, ali pa je gledalec preprosto zmedel kolesarja.
Zaradi tega dejanja gledalca se lahko povsem spremeni zaključek dirke – na srečo so kolesarji močne osebnosti in tako zverzirani, da jih takšne stvari v večini primerov ne zmedejo, niti jim ne povzročijo škode. Razen tistim, ki se zaradi tega poškodujejo in je za njih konec dirke Tour de France.
Mene, kot gledalca, ki gledam to dirko na televiziji, pa takšna stvar precej moti. Namreč, ne razumem, zakaj hudiča čuti nekdo potrebo, da skoči pred kolesarja, ali pa da ga pri najhujšem vzponu nekdo tolče po ramenih! Od kje tem ljudem ideja, da kolesarju to pomaga? Predvsem pa od kje želja po čem takšnem? Ali gredo ti gledalci na nogometne tekme in potem uletijo na igrišče in se objemajo z nogometaši? Verjetno ne, kajne?
Sicer bi moral za to, da bi dobil konkreten odgovor vprašati kakšnega našega vrhunskega kolesarja, kako se počuti, ki ti gledalec skoči na cesto in moraš reagirati in posledično izgubiš hitrost. Verjetno občutek ni prijeten in še vedno ne razumem, zakaj organizatorji ne naredijo širši koridon pred kolesarji in preprečijo takšne skoke pred kolesarje.
No, jaz tega ne razumem. Očitno nisem pravi navijač, da bi skočil pred svojega idola / kolesarja in mu s tem preprečil zmago..
Infografika Tour de France 2016 (vir)
Zakaj ne naredijo širšega koridorja? Ker ga ne morejo :-)) Ograje imajo zadnji kilometer ali malo več, že to me čudi da postavijo. Ne moreš pa 200 km ograj postaviti.
Nenazadnje je pa to, kot vsak drug šport, šport za navijače. Brez njih je šport mrtev. Zato se pač išče neka srednja varianta. In hvala bogu, da je tisti miljon ali dva ljudi ob progi na kakšne vrhu. So vsaj ljudje na svežem zraku in malce premigani.
Sicer pa, trk kolesarja in pešca je boleč za oba, ravno smrtno nevaren pa ni (še posebej v hrib ne). Me pa čudi, da je tako malo nesreč z motorji in avtomobili. Ker tam pa občasno morajo kar na gas pritisnit, ljudi je pa ves čas polno po cesti.