Jadran, kot je bil pred tridesetimi leti / terasa bandi še obstajajo

Ko ravno obujam spomine na to, kako je bilo nekoč iti na morje, se spomnim tudi tistih trenutkov na morju, ko so si terasa bandi dali duška in ugotavljam, da se prav veliko na Jadranu ni spremenilo v zadnjih tridesetih letih.

• Kako smo na morje šli nekoč in kako gremo na morje danes?
• Ne na Hrvaško – vsaj po poročanju naših medijev!
• Brako prikolica in spomin na neke drugačne čase dopustovanja
• Zakaj septembra na dopust ob morju
• Lijepa naša – dopust na Hrvaškem

Jadransko morje, neskončno število turistov, ki gredo na večerni sprehod in nakup vseh nepotrebnih izdelkov, ki jih domačini na “štantih” prodajajo. Mešanje različnih govoric, ki so nam vse precej blizu, vonj po starem olju iz bližnje gostilne.

Navite cene v lokalih, ker morajo domačini v treh mesecih, koliko traja sezona, zaslužiti za celo leto, da bodo lahko preživeli. Skakanje otrok pred noge na promenadi, tetoviranje s hano in sladoledarji, ki poskušajo biti smešni in zanimivi, ko se igrajo s turisti in jih nategujejo. Par podob iz počitnic, ki so vedno znova enake. Ki se ne spremenijo niti po tridesetih letih. Vendar obstaja še ena podoba, ki pa je vedno enaka, ne glede na to, kam prideš.

Terasa band – saj se verjetno spomnite tega fenomena, ko smo pred mnogo leti s starši hodili na morje v “avtokampe”, kjer so podjetja imela svoje prikolice in potem smo deset dni, oz. deset večerov preživeli ob glasbi iz terase, ki pa je imela par lastnosti, ki so mi za vedno ostale v spominu:

• vsak večer je bil povsem natančno določen repertoar pesmi, ki se v desetih dneh ni spremenil niti za en sam komad
• govor pevca med komadi je bil natančno vnaprej pripravljen in se ni razlikoval med seboj
• šale in dovtipi, ki jih je povedal, te niso mogli presenetiti, saj so bile vedno enake
• pozivi na ples in poziv k dvigu rok za ploskanje so bili vnaprej določeni
• fušanje je bilo vključeno – ampak po zadostni količini popitega alkohola je to postal najmanjši problem
• ljudje so plesali na terasi in uživali v zvokih in bili žalostni, ko je moral terasa band končati z igranjem
• naslednji dan se je celotna zgodba ponovila in se ponavljala, dokler nismo odšli iz avtokampa nazaj domov
• naslednje leto, ko smo prišli v kamp – veste, kdo nas je pričakal na terasi???

Na srečo smo bili v avtokampu (v konkretnem primeru govorim o Stoji in Malem Lošinju) samo deset dni in sem nekako še preživel. Če bi bil v kampu tri tedne, kot je sedaj to navada, bi verjetno iskal pištolo, ali pomirjevalne tablete, da bi lahko zadržal. Takrat je bilo drugače in je bil del dopusta. Sedaj, ko nergam nad takšnimi stvarmi, pa ni to več niti zabavno.

Ko poslušaš terasa band, se ti pred očmi prikažejo podobnosti med terasa bandom in turizmom na hrvaški obali?!

• dejstvo je, da se na hrvaški obali nič ne spremeni – ponudba je enaka že zadnjih dvajset let
• ljudje oddajajo stare apartmaje za visoke zneske, cene v hotelih v “glavni sezoni” so navite in brez turističnih agencij nedosegljive večini Slovencev (150 eurov za 4* hotel, polpenzion, za eno osebo!)
• turisti s seboj prinesejo vse – na obali pijejo vodo iz svoje dežele, pivo, katerega embalaže niti ne prepoznam in zvečer gredo zgolj na promenado in kupovanje izdelkov za otroke, ki stanje par eurov
• s seboj prinesejo konzerve hrane, trajne salame in edina stvari, ki jo kupijo je kruh
• gostilne so prazne, ponudba pa je v večini primerov omejena na ocvrte lignje, paniranega osliča, dunajca in pomfri
• sladoledarji še vedno prodajajo enake šale, kot so jih pred dvajset in več leti
• in morje je še vedno čudovito, kot je bilo

Namesto da bi združili to, kar imajo – naravne danosti – čudovito in čisto morje, neskončno kilometrov obale, predvsem pa lokacijo, ki je dostopna turistom in vse skupaj naredili človeško, se pri njih nič ne spremeni. Vse ostaja enako, že odkar pomnim. Lažem – cene so vsako leto višje. Sploh v sezoni dobijo faktor 2. In plačevanje z evri je znanstvena fantastika v večini lokalov. Da tega, da bi v lokalu plačal s kartico, kljub temu da se račun giblje okoli 50 eurov, niti ne omenjam.

Po polnoči mesta umrejo – ni več otrok, ni več turistov. Iskanje lokalov, kjer se dobi še kakšna pijača je “mission impossible” in samo par pekarn je še, kjer se lahko turist nasiti in gre s polnim želodcem spat v šotor. Zjutraj ga prebudi ropotanje smetarskih vozil, ki že ob 6. uri pobirajo smeti in skuterji, katerih zvok je ravno tako nadležen kot je zvok komarjev ponoči.

Hrvaška obala in terasa bandi imajo veliko skupnega. Tudi to, da kljub temu, da ne maraš terasa bandov, jih vedno znova slišiš. Podobno velja za hrvaško obalo – kljub temu, da se nič ne spremeni, se vedno znova vračam. In si najdem svoje načine, da uživam. Namesto, da bi turistom ponudili možnosti, da zapravijo svoj težko zaslužen denar na način, da se sploh ne bi zavedali tega, se poslužujejo starih for, ki pa niso več niti zanimive.