Nimam otrok in sovražim nasilje! Vendar se ob branju novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki jo je vlada sprejela na zadnji predpočitniški seji sprašujem, zakaj mora biti Slovenija bolj papeška od papeža?
- Odzivi na predlog novele zakona o visokem šolstvu / zakaj se DSP boji tujih jezikov??
- Zakon o medijih (ZMed) – nove nebuloze ministrstva
- Vlada Republike Slovenije ne podpira predloga Zakona o konoplji
Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so zapisali:
Zakon o preprečevanju nasilja v družini je prvi zakon v slovenskem prostoru, ki jasno opredeljuje različne vrste nasilja v družini. Zakon določa vlogo, naloge, mrežo in sodelovanje različnih državnih organov in nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter opredeljuje ukrepe za varstvo žrtve nasilja v družini. Vsaka žrtev ima tako pravico do spremljevalca, ki ji nudi duševno oporo, in pravico do brezplačne pravne pomoči.
Ja, strinjam se, da fizično nasilje nima prostora v naši družbi. Vendar so šli malce dlje, kot pa samo to. Ta novela prepoveduje telesno kaznovanje otrok, pa vendar sodi med fizično nasilje tudi prisiljevanje v delo, medtem ko velja za spolno nasilje objavljanje spolnih vsebin o žrtvi. Nasilje v družini se šteje že kot grožnja z nasiljem (ustrahovanje), prav tako pa so dodali kot novo obliko nasilja zalezovanje.
Centrom za socialno delo zakon nalaga, da vodijo lastno evidenco o nasilju v družini, saj bodo tako lahko pravočasno ukrepali in zaščitili vse, ki so tega potrebni. Zakon hkrati določa tudi redno strokovno izobraževanje vseh, ki se ukvarjajo s problematiko nasilja in predpisuje multidisciplinarni pristop pri obravnavi žrtve, kar se je v evropskem prostoru izkazalo kot zelo ustrezno in učinkovito.
Torej, če prav razumem vse skupaj. Če boste lastnemu otroku dejali, da naj pospravi svojo sobo (prisiljevanje v delo) in bo to zavrnil in ga boste po riti, boste lahko imeli velik problem. Namreč, kot sem že uvodoma zapisal – ne prisegam na nasilje, prav tako ne prisegam na fizično silo, pa vendar naj ima vsak starš možnost vzgajanja svojega otroka po svojih željah, pričakovanjih, predvsem pa po svojem načinu.
Tale novela se sicer odlično sliši, ampak kmalu se bo začelo dogajati podobno, kot se v šolah – na razredne ure pridejo starši s svojimi odvetniki.. In ko bodo otroci ugotovili, da lahko precej dobro izkoriščajo takšen zakon..
Z veseljem bi živel v družbi brez nasilja. Ampak na žalost ne verjamem v pravljice. Predvsem pa verjamem, da ima vsak starš pravico do vzgoje otroka po svojih načelih in kriterijih, če le ti ne posegajo v svobodo otroka!
Kaj je torej zapisano v noveli?
- Nasilje v družini (v nadaljnjem besedilu: nasilje) je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana (v nadaljnjem besedilu: povzročitelj nasilja) proti drugemu družinskemu članu (v nadaljnjem besedilu: žrtev) oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja.
- Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki pri žrtvi povzroči bolečino, strah ali ponižanje, jo prisili v delo oziroma opustitev dela ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe.
- Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, ki jim žrtev nasprotuje, je vanje prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena, grožnje z uporabo spolnega nasilja, ter javna objava spolnih vsebin o žrtvi.
- Psihično nasilje so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijske tehnologije.
- Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje žrtve pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim žrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov, neizpolnjevanje obveznosti do družinskega člana ali prelaganje obveznosti na družinskega člana, brez njegove vednosti ali pristanka.
- Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar povzročitelj nasilja opušča dolžno skrb za žrtev, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin.
- Zalezovanje je naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, fizično vsiljevanje, opazovanje, vmešavanje v storitve oziroma usluge ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve, ki povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.«.
Očitno bomo postali bolj papeški od papeža. Spomin se, kako sem nekoč slišal najbolj preprosto in zdravo logiko glede vzgoje otrok – če ti kaj ne paše, potem izvoli in pojdi kamorkoli želiš. Dokler živiš pod našo streho, pa v naši hiši veljajo najina pravila.
Super je, da imamo vse stvari zapisane (ali pač ne) in da imamo vse določeno. Problem nastane, ker nimamo nikogar, ki bi se dejansko s temi stvarmi tudi ukvarjal, predvsem pa jih nadzoroval. Torej, kaj pomeni takšen zakon, če pa ne bo dovolj ljudi, ki bi preverili vse prijave otrok, ki se bodo dogajale.
Če bi bil jaz otrok in bi me branil takšen zakon – itak, da ne bi hotel it zvečer spat, niti ne bi hotel jest hrane, ki mi ni najljubša, predvsem pa bi hotel čist vse igrače na tem svetu – sicer bi rekel, da sem podvržen fizičnemu in psihičnemu nasilju..
p.s.: tole zadnje je bila samo ena takšna banalnost, ki jo ta zakon očitno omogoča!
Zadnji odstavek ti pa sede. Ne vem, si prepričan, da nisi bil tak?
Oprosti, kaj bil, saj vendar si tak. :-)
nisem bil. zato pa si zelim, da bi bil :)))
To, da nekdo pospravi svojo sobo, je del vzgoje. Drugo pa je, če nažene otroka na ulico beračit. Vsak z nekaj zdrave pameti vidi razliko med tem. Smisel vzgoje je v tem, da otroka na nenasilen način omejimo pri tem, da si ne bi mogel zmišljevati, da je deležen nasilja, če mora pojesti zelenjavo pri kosilu. To vedo tudi svetovalni delavci, pravniki itd. Torej – nič bati. Sicer pa – takšna ureditev ni posledica silno napredne miselnosti našega ministrstva in CSD-jev, takšno ureditev imajo že leta uzakonjene vse bolj razvite države od naše. Mislim, da je slabe zakonodaje v tej državi toliko, da si bolj zasluži obravnavo kot Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki je bil pred kratkim tudi sprejet.
To, da nekdo pospravi svojo sobo, je del vzgoje. Drugo pa je, če nažene otroka na ulico beračit. Vsak z nekaj zdrave pameti vidi razliko med tem. Smisel vzgoje je v tem, da otroka na nenasilen način omejimo pri tem, da si ne bi mogel zmišljevati, da je deležen nasilja, če mora pojesti zelenjavo pri kosilu. To vedo tudi svetovalni delavci, pravniki itd. Torej – nič bati. Sicer pa – takšna ureditev ni posledica silno napredne miselnosti našega ministrstva in CSD-jev, takšno ureditev imajo že leta uzakonjene vse bolj razvite države od naše. Mislim, da je slabe zakonodaje v tej državi toliko, da si bolj zasluži obravnavo kot Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki je bil pred kratkim tudi sprejet. To, da bi moral vsak starš vzgajati otroka po svojih željah, pričakovanjih ipd., ne sme držati – veliko staršev ne zna vzgajati oziroma ponavljajo iste vzgojne napake svojih staršev. Tudi mati in partner dveletne deklice, ki je umrla poleti, sta jo vzgajala po svojih željah in pričakovanjih. Nasilja se ne sme tolerirati, niti “manjšega”, ker potem hitro pride do dopuščanja izjem, nedoslednosti, potem pa imamo tako nasilno družbo, kot jo imamo…