Kaj boš?, vpraša mlad natakar, oblečen v trendovsko raztrgane kavbojke. Ne pogleda me v oči, ampak gleda deklico za sosednjo mizo. “Coca Colo, prosim“, malce začudeno povem in natakar se obrne in gre v lokal. Takrat se mi vklopi možgan in začnem razmišljati. Ali se midva poznava? Ali sva morda skupaj krave pasla? Ali res ljudje nimajo več osnovnih manir in odnosa do strank, ki pridejo v lokal?

Star sem. In pizdim. Vse bolj se zavedam tega, da vsako leto znova najdem nekaj stvari, ki me zmotijo in me prejšnje leto še niso. Očitno je to del življenja, ki mi sicer ni najbolj všeč, ampak vedno si želim imeti odnose zelo dobro zastavljene. In imeti jasno definirane povezave, zato rad takoj na začetku definiram ta odnos – vikanje, ali tikanje. In v primeru vikanja bo odnos precej bolj profesionalen in hladen, kot pa če se takoj preide na tikanje, kjer ni več toliko distance.

Ko čez par minut pride natakar do mize in postavi Coca Colo pred mene, vse to pospremi z besedo – izvolijo. #wtf. Rekel je izvolijo! Pred parimi minutami me je taista oseba tikala, sedaj pa se je naenkrat odločil, da me bo onikal? Resno?

Zopet se vklopi možgan. Že drugič v parih minutah in začnejo se mi porajati vprašanja. Ali se dela norca iz mene? Ali je onikanje novo vikanje in sem jaz samo prestar, da bi to razumel? Ali pa je to nekje slišal in sedaj to z veseljem uporablja?

Ne najdem odgovora. Nisem imel srca, da bi ga vprašal zakaj je potrebno tikanje in potem onikanje? Niti ga nisem vprašal če pozna bonton, ki bi nekako pristajal njegovemu poklicu, pa čeprav je to zgolj poklic, s katerim si omogoča preživetje. Verjetno se sploh ne zaveda tega, predvsem pa dvomim, da bi se zanalašč delal norca iz norca.

Nekako bi razumel, če sem v lokalu stalna stranka. Če pa sem nekje prvič in če se z natakarjem niti ne poznava, pa pričakujem malce več, kot pa tikanj in onikanje. Predvsem pa bi se lastniki lokalov morali začeti zavedati, da če zaposlijo najcenejšo delovno silo, ki je brez izkušenj, da se jim to na dolgi rok ne bo obrestovalo. Personal je en izmed najpomembnejših razlogov, zakaj se ljudje vračamo v iste lokale. Ko se zamenja personal, se tudi izbere drug lokal za druženje.

Pogrešam natakarje stare šole, ki so znali skuhati kavo, ki so znali biti galantni, ki so opazili, da je kozarec prazen, še preden sem sam začel razmišljati o tem, da bi naročil novo pijačo. Pogrešam natakarje, ki so zamenjali kavo, če se jim je med “transportom” do mize slučajno polila preko skodelice.

Predvsem pa pogrešam natakarje, ki niso vsiljivi in ki imajo distanco do strank in ki opazijo, ko že deset minut poskušaš prositi za račun – ker se ne pogovarjajo z deklico, ki sedi za sosednjo mizo, ampak preprosto opravljajo svoje delo, za katerega so tudi plačani. Verjetno sem res samo star in zahteven, kajne?