Dr. Valentin Areh je bil rojen leta 1971. V torek, ko smo praznovali 25 let, kar je Slovenijo zapustil zadnji vojak JLA, so na nacionalni televiziji prikazali njegov dokumentarni film JLA – Jugoslovanska ljudska armada. V njem prikaže vso bedo, ki smo jo ljudje, ki smo živeli v Jugoslaviji, morali doživljati. Nismo hodili na počitnice, nismo imeli za hrano, ni bilo služb, ves denar pa je bil namenjen vojski in izbrani peščici generalov..

V bistvu je bilo, po njegovi interpretaciji, življenje v Jugoslaviji življenje, ki ni bilo vredno življenja. Wait, what?

Ja, res je. Nismo imeli Milka čokolade in je bilo po njo treba v Avstrijo. Nismo imeli “levisk” in je bilo po njih treba na “ponteroso” v Trst. Tudi za gorivo so bili boni v nekem obdobju. Pa samoprisevki za gradnjo naselij, pa udarniške akcije. Prav tako ni bilo kave, ampak imeli smo počitnice. Imeli smo dostojno življenje. Starši so imeli čas, da so se po 8-urnem delovniku ukvarjali s svojimi otroki, predvsem pa smo bili vsi bolj ali manj enaki!

Valentin Areh je očitno živel v nekem drugem svetu, kot jaz, kljub temu, da je samo dve leti starejši. In tale njegov “zmazek” je očitno bolj namenjen obračunu s polpreteklo zgodovino, kot pa da bi imel kakšen drug namen. Če se je že osredotočil na JLA, potem bi bil ta dokumentarec lahko namenjen temu – ne pa, da se spusti v celoten ustroj Jugoslavije. Ampak ga povsem razumem. Zgodovino je potrebno spremeniti – verjetno se bo SDS čez nekaj časa sklicevala na ta dokumentarec, ko bodo obračunavali s “komunizmom” in vsem ostalim.

Pa bom naredil en preskok v let0 2016. Živimo v deželi, kjer se cedita mled in mleko. Živimo v času, ko si vsak lahko privošči vsaj 3 tedne dopusta v eksotičnih krajih. Kjer starši po 8-urnem delovniku pridejo domov in se ukvarjajo z otroki. Kjer ni revščine in si lahko mladi kupijo stanovanje, saj jih po končanem izobraževanju čaka služba. Živimo v državi, ki nima zunanjega dolga in kjer upokojenci dobijo pokojnine, ki jih omogočajo dostojno in človeka vredno življenje. Wait, what?

Dotična oseba, ki je sproducirala zgoraj omenjeni dokumentarec, je očitno naredila povsem enako stvar, kot so jo delali ljudje, ki so vodili Jugoslavijo – prikazovali so nam življenje, ki ga mi nismo živeli – kar seveda ne drži. In dotični avtor dokumentarca očitno še ni pomolil nosu izza štirih sten in preveril v kakšnih razmerah ljudje v Sloveniji živijo.

Podlo, predvsem pa grdo natolcevanje in zopet še en poskus potvarjanja zgodovine.

Zadnja iskanja:

valentin areh, areh valentin, valentin areh knjige

12 Responses to Dr. Valentin Areh / JLA – Jugoslovanska ljudska armada / povsem pristransko

  1. Iztok pravi:

    Juga je sicer res bila tudi ena taka trohnoba, prikazana v tem dokuju -VENAR ŠE ZDALEČ NE SAMO TO in NE V VSEH OBDOBJIH. Dejansko se je “med cedil” ravno v sedemdesetih, ko sva bila z Arehom otroka. Isti letnik. Po vojni, v petdesetih in deloma šestdesetih ni bilo neke blazne romantike. V osemdesetih je pa v glavnem bilo to, kar ta dokumentarec kaže in česar se Arehov poba, kot tudi jaz, spominjava. Kriza, zaton in propad. In ja, pričujoč film ni objektiven.

  2. Iztok pravi:

    P.s. Apropos sedemdesetim; ta idila je bila vsekakor umetna, naphana z enormnimi krediti, ki so po Titovi smrti padli iz omare… in kar se tiče vojske. Res je bila obupno zastarela za spopad z zunanjim sovražnikom, a dovolj dobra za vso prelito kri na balkanu. Slovenija je vseeno imela več sreče kot pameti.

  3. Iztok pravi:

    p.p.s. Tudi v času Janševe vlade, ki jo tako glorificirajo, ni bilo idealno in romantično le zaradi njegovega masterminda, predsedovanja EU, ampak tudi zaradi kreditov, tajkunov…ki so takoj po koncu te vlade začeli padat iz omar…

  4. JohnDoe pravi:

    Še posebej kul je bilo v Jugi, če si imel malo večje ambicije, kot 8 urno čohanje testiklov v službi in si se drznil iti poštenega podjetnika. Tedenske inšpekcije favšljivih sosedov, čakanje v vrstah za potrditev računov, bolana, nelogična papirologija, obravnavanje kot z najhujšim sovražnikom države, strah in trepet, če si si privoščil kaj več kot sosed in šel dlje, kot do Poreča za en teden v službeno prikolico.

    In totalna zabava, če te je zdravje matralo na malce zahtevnejšem “nivoju”. V tujini različne opcije zdravljenja / olajševanja / pomoči / zavede za fizično pomoč, v Jugi pa pač.. emm.. emm.. navaden voziček ali bergle in zdravniška aroganca v stilu “saj ne bo dolg živel, ni panike”..

    Verjamem pa, da če si bil nezahteven “srednji sloj”, zadovoljen s svojo 101-ko in 45 m2 stanovanjem, ki je hodil v iskro zlagat kondenzatorje v škatlico in šel poleti za en teden na dopust, ter ti je bil highlight leta iz Avstrije/Italije švercat margarino ramo, kinder jajčke, kavo alvorada, reebok superge (glavni car pol) in sem pa tja kakšno amigo ali commodora za nečaka popolnoma kul. Še posebej, če si zdravstvo potreboval le za kakšno plombo na 3 leta in sem in tja kakšno angino. Denarja je bilo pa itak dovolj, ker več kot kruh, posebno salamo/šunkarco, mleko, bazoka čigume, laško privo in vodeni sladoled mlekarn itak nisi dobil.

    V Avstriji se je pa vsem marija prikazala, ko so probal milko čokolado, normalen sladoled, uno štiroglato salamo, kajzarco in dunajca. Otroci smo sanjal “aaaaa, kdaj bomo mi imel take šoping centre, kdaj bomo mi lahko kupil take hude avte, kdaj bomo mi šli lahko v Benetke na izlet al pa celo…. Tokijo, kdaj bomo mi lahko kupil nike airmax in ne belih startark, kdaj bomo mi lahko igrce igral…”

    Ampak v Jugi je bilo top, vse je štimal, vsi so si lahko vse privoščil, nobene favšije ni bilo in vsi so bili srečni. Za lenuhe, neiznajdljive in zdrave ljudi verjamem, da je bilo res top.

    Kar je pa dejansko bilo kul, da smo se otroci družil na igriščih, da smo “dilal” tuje dobrine med sabo in včasih šli stricu od kolega pogledat, kako igra blue max igrco na amigi ter da so imel starši cajt za nas.

    • Bbb pravi:

      Odlično napisano, ne razunem te jugonostalgije in čaščenja diktatorja..
      Ljudje imajo kratek spomin očitno…
      Kdor ni bil povprečju je bil takoj zaznamovan in nadzorovan.. kako bi se pisec tega bloga počutil če bi mu pobrali vse?..

  5. revni upokojenec pravi:

    Očitno jaz nisem živel v isti yugi kot had,on ni doživel v JNA napade in šikaniranja zaradi tega ker je slovenec in šlo mu je lepo v yugi,ja mogoče zato ker je pač bil,če je sploh bil že takrat rojen pod okrilju in privilegijem komunistov.Mogoče je to pobral od svojih komunističnih staršev ki so imeli vse polno rit.Tako da ne lajaj nekaj v prazno HAD

    • had pravi:

      uuu.. revni upokojenec.. kako bizarno, da komentiras stanje v jugi, ko pa si si v sloveniji nadel nick revni upokojenec.. verjamem, da ti je hudo.. ampak za to ni kriva jugoslavija in tito.. ampak tvoji kolegi in ti sam, ki si sel na plebiscit..

      saj se se spomnis, kajne?

      • Anonimno pravi:

        Krivi so tvoji levičarski politiki ki so na oblasti večino časa od osamosvojitve da je tako,samo škoda je da nismo višek metkov leta 91 koristno porabili,če bi ih bi nam bilo sedaj lepo

        • had pravi:

          da da.. vsega je kriva levica, kajne?

          mogoce pa ne poznas cist dobr stvari, pa je pol tole mimosunek :)

  6. JugoBosna pravi:

    “predvsem pa smo bili vsi bolj ali manj enaki!”

    Seveda razen tisti, ki so želeli imeti moč odločanja o svojem življenju, na primer kristjani, ki so za cerkvene praznike ostajali doma in dobivali neopravičene ure v šoli…

  7. Milan Korbar pravi:

    Vsak si lahko misli kar hoče (in zmore, glede na intelektualni potencial), je zanimiv tale zapis, ki ga je spisal genera Milan Gorjanc:
    “Laž ima kratke noge – pristala je v TV bunkerju

    Na Dan suverenosti je celotna slovenceljska srenja vzhičeno slavila odhod zadnjega vojaka osovražene JLA iz dežele na sončni strani Alp. Govorec za govorcem, ki so »vojno« prebili v drugi kleti Cankarjevega doma, so se hvalili s svojimi zaslugami za »izgon« JLA. Najdlje pa je šel znani senzacionalistični novinar Areh s svojo oddajo o JLA na nacionalni TV, ki pa je bila takoj umaknjena iz arhiva. Bilo bi zanimivo zvedeti o ozadju tega umika. Ne uravnoteženi mediji ne posamezniki se ne sprašujejo o tem umiku, razen trobil prepoznavne stranke. Vnaprej se opravičujem, oddaje nisem gledal, za Arehove tirade nimam časa. Sem zelo hvaležen Reporterju, da sem oddajo videl kasneje. To novinarsko rokodelstvo je visoko preseglo očeta sovražne propagande, katerega reklo je bilo, da tisočkrat ponovljena laž postane resnica.

    Najprej o »izgonu« JLA. Po Brionskem sporazumu se je JLA v Sloveniji umaknila v vojašnice, kjer nas je vse presenetila odločitev Predsedstva SFRJ o umiku JLA v treh mesecih. Slovenija je v 9. členu UZITUL zahtevala, da se premoženje JLA prevzame do konca 1993. To je edini uradni akt države Slovenije o umiku JLA odnosno preimenovanju v TO Slovenije. Predlog za umik je podal nekakšen famozni Vrhovni štab OS SFRJ na čelu z generalom armade Kadijevićem. JLA je sama odšla, še posebej, ko smo jo zapustili skoraj vsi Slovenci.

    Areh je pleteničil o taktiki JLA in prikazal je nekakšen juriš konjenice s golimi sabljami. To je posnetek z manevra 1953, a rod konjenica je ukinjen 1959. Toda konje za transport smo imeli v partizanskih in gorskih enotah do zadnjega. Konji iz planinske brigade v Kranju so pogosto nosili hrano in pijačo, gradbeni material ali druge potrebščine za gorske postojanke v naših gorah. Kar zadeva taktiko JLA, pa ni bila nič drugačna kot taktika TO in povsem sodobna. Se bom pač pohvalil, da je moje teoretično delo za čin generala bilo prav jugoslovanski odgovor na tedaj najbolj opevano in propagirano ameriško zračno-kopensko strategijo, v kateri je bil nosilec bojni helikopter Apache. Areh zagotovo ve, kako neslavno je končala ekspedicija ameriških apačev 1999 v Albaniji, v okviru NATO akcije bombardiranja ZRJ.

    Areh je potegnil na plano, da je Tito porabil 90 milijard takratnih dolarjev za 26 podzemnih objektov. Pri tem pa je namerno pozabil, da so to gradila jugoslovanska podjetja, da so gradbeni in drugi material proizvajala jugoslovanska podjetja, da so jugoslovanski delavci dobili plače. Danes pa po nekdanji Jugoslaviji gradijo tuji gradbinci z delavci iz Bosne, ko so pred tem uničili skoraj vso jugoslovansko gradbeno industrijo, tudi slovensko. Gradbeni baroni so nas »zapufali« v tujih bankah in denar odnesli v tujino.

    Trditev, da smo za modernizacijo sovjetskih tankov T-72 dali enormne vsote denarja, je več kot iz trte zvita. Jugoslovanski tank M-84 je plod dela prek 1000 jugoslovanskih podjetij. Velik delež so imele tudi slovenske tovarne Fotona, Železarna Ravne, Avtoelektrika Nova gorica in druge. Prav Fotonin sistem za upravljanje z ognjem je bil takrat najboljši na svetu. Američani so nam uničili vojaški del Fotone in naša politika je na to pristala. Tank M-84 je bil učinkovitejši v boju s takratnim pretežkim ameriškim Abramsom, nemškim Leopardom, italijanskim Ariete in sovjetskim T-72. Mimogrede, posodabljanje tanka T-55 za Slovensko vojsko je stalo po nekaterih podatkih skoraj 3 milijone takratnih mark po kosu. Spet se bom pohvalil – kot takratni pomočnik ministra Kacina za vojaške zadeve sem odsvetoval modernizacijo in sem zagovarjal samo vgradnjo Fotoninega sistema za upravljanje z ognjem. Železarski lobi je bil močnejši.

    Strinjam se, da JLA ni bila po moči četrta v Evropi, toda sistem Splošne ljudske obrambe je zagotovo bil najmočnejše orožje v Evropi, v katerem je pomembno vlogo imela TO in druge strukture odpora. JLA je bila samo udarni del tega sistema. Žal sta ga » uvožena demokracija« in v njo vpreženi nacionalizmi povsem izničili in obrnili proti sebi samemu, proti jugoslovanskim narodom. Areh se posmehuje Titovim besedam, da Jugoslavija lahko postavi v bran 8 milijonov ljudi. V tedanji ustavi je bilo zapisano, da ima vsak državljan Jugoslavije obveznost in pravico sodelovati v obrambi.
    In še nekaj njegovih »cvetk« glede privilegijev nas častnikov JLA. Stanovanja da smo meli zastonj! Prvo stanovanje sem dobil po devetih let službe v Postojni in najslabše možno, brez centralne kurjave s pečmi na drva in pozimi sem moral pred vstajanje družine pomesti sneg, ki ga je burja nanesla skozi špranje na oknih in balkonskih vratih. Bil sem na visokih položajih poveljnika bataljona in načelnika štaba polka. Stanarino smo plačevali kot vsi drugi državljani. Vzdrževanje je bilo na naših plečih. Šele v osemdesetih letih smo začeli obnavljati stanovanja v oddaljenih garnizijah. Tako smo v Vipavi in Ajdovščini od 1983 do 1986 z delom vojakov brez civilnih podjetij prenovili 136 stanovanj in iz drvarnic naredili 12 garsonjer za samske ljudi.

    In še mojo izkušnjo naj povem Arehu! V stanovanjski sklad smo vplačevali 6 odstotkov od bruto plače in tako sem do junija 1991 vplačal 561.997 takratnih dinarjev oziroma revaloriziranih takratnih 43.230 DEM. Tudi soproga je kot civilna oseba na službi v JLA za 14 let dela vplačala sorazmeren znesek. Po vrnitvi v Slovenijo pa mi država s samovoljo in maščevalnostjo prvega ministra in lažmi drugih visokih delavcev MO ter pravniškimi zvijačami Vrhovnega in Ustavnega sodišča odreka pravico do odkupa stanovanja in to samo meni, čeprav sem bil v osmih letih službe v Slovenski vojski na treh generalskih položajih.

    Visoke plače da smo imeli!?? Odgovarjam Arehu z lastno izkušnjo. Moja plača poveljnika polka z okoli 1900 pripadnikov stalne sestave v Novem mestu je bila 159. v občini. Leto dni kasneje v Ajdovščini pa je bila moja plača poveljnika brigade s približno 2700 pripadniki v bistveno revnejši občini na 256. mestu. Ko smo nenehno izpostavljali pred zveznimi organi, da so plače v Sloveniji prenizke, so nas ozmerjali s sindikalisti. Šele avgusta 1988 smo dobili v nekaterih garnizijah »draginjski dodatek«. Pokojnine so bile zgodba zase. Do leta 1974 smo vplačevali v skupni sklad s civilisti, pa se je zgodilo, da je imel generalmajor, udeleženec NOB od leta 1941 upokojen v 60-tih letih nižjo pokojnino od podčastnika zastavnika upokojenega leta 1974. Moj sosed na Dolenjskem podpolkovnik, udeleženec NOB od maja 1942, je kot upokojenec prodajal v trafiki v Novem mestu, da bi preživel družino.

    V času večdnevnih terenskih vaj smo dobivali zmanjšane dnevnice. Moje prvo spanje z vojaki je bilo na trdih tleh dalmatinske Bukovice pod šotorom v snegu. Vzeli so mi 60 odstotkov dnevnice oziroma 3600 takratnih dinarjev, sočasno pa je enoposteljna soba v takrat edinem hotelu A kategorije v Zagrebu stala 3500 dinarjev. Nadur niso nikomur plačali, tudi do nadomestila s prostim časom nismo bili upravičeni.

    Sicer sem pa Areha srečal 1999 na Pop TV, ko sem komentiral bombardiranje Srbije s strani ZDA, on pa junaštva albanske OVK. Po končanih komentarjih sem mu prigovoril, da je njegov komentar pristranski in da so dejstva povsem drugačna. Njegov odgovor je bil, da so moje trditve resnične, da pa je on zaradi takšnih komentarjev edini tuji novinar med temi bojevniki, katerih nedela danes prihajajo na plano. Toliko o Arehovi prislovični objektivnosti.

    Ne vem, od kod Arehu skovanka »vojaška udba«? Najbrž hoče biti všečen vodji, saj tam neki njegov »vojaški udbovec« nenehno tuli v nebo o civilni udbi. To je bila Vojna služba varnosti OS SFRJ – JLA in TO. V žargonu pa je znana kot KOS.

    Ne želim komentirati Arehovih domislic o slabem življenju pod Titom. Zatorej zahtevam od TV Slovenije, da to oddajo ponavlja vsak teden v udarnih terminih, da o resničnosti in objektivnosti presodijo ljudje, ki so »trpeli pod Titovim in komunističnim enoumjem«. Samo eno očitno laž moram zanikati. Ob smrti Tita je Jugoslavija bila zadolžena nekaj več kot milijardo dolarjev. Ob razpadu pa je zaradi republiških titičev narastel dolg na 22 milijard. Danes je samo Slovenija zadolžena po Banki Slovenije samo pičlih 45 milijard evrov.

    Milan Gorjanc
    polkovnik JLA in SV

    • Franci Košir pravi:

      Ja, glede na nekatere komentarje očitno res še nismo zreli za pogled v našo preteklost. Arehov film prikazuje realnost tistega časa, to lahko potrdim, saj sem v tem času živel mladost. To, tega takrat niti sedaj ne prepoznamo vsi, je sad 60 letne manipulacije ljudi s strani vladajoče elite o tem kako lepo nam je bilo. Tisti, ki smo takrat imeli priložnost malo pokukati čez mejo, so se nam odprle oči, posebno še, ko smo se na meji tresli, če smo imeli 2kg kave.
      Sicer si pa lahko ogledate analizo na realnih podatkih na tej povezavi.

      http://siol.net/novice/gospodarstvo/pod-socializmom-se-ni-zivelo-bolje-428796

      Lp
      Franci

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.