Niso samo leta kriva, da pozabljam imena. In predvidevam, da nisem edini, ki po parih sekundah, ko se mi kdo predstavi že pozabim ime. Si pa odlično zapomnim detajle – kakšne čevlje je imela ženska, kako je dišala, ali kaj je imela oblečeno. Ime pač pozabim in potem upam, da ne bom v situciji, ko bom taisto osebo moral nekomu predstaviti z imenom.
- Osmeši se enkrat na dan / Make a fool of yourself once a day
- Prijatelji za enkratno uporabo / single serving friends
- Življenje je življenje
Verjetno je bil vsak od nas že v situaciji, ko je nekdo pristopil k vam in začel pogovor. Veste, da človeka poznate, da ste že komunicirali in da ni bilo potrebnega uradnega predstavljanja (kjer bi itak takoj spet pozabili ime) in se pogovarjate z njim. Ampak ne spomnite si njegovega imena. Ves čas pogovora razmišljate o tem, kako je človeku ime, pa vendar ni pravega “triggerja”, ki bi vam pomagal pri tem.
Potem se zgodi moment, ki ga vsi poznamo. Nekdo pristopi in vi imate nalogo, da med seboj predstavite ljudi.
Ti šment, kako naj kogarkoli predstavim, če se ne spomnim imena. Najboljša rešitev je, da se narediš “francoza” in poskušaš rešiti situacijo tako, da začneš s praznimi besedami o tem, kdo je kdo. Seveda ne omeniš imena, ker se ga ne spomniš. In upaš.. Da se bosta osebi sami med seboj predstavili, ti sam pa vlečeš na ušesa imena, da se jih boš končno lahko zapomnil.
Se motim? Se vam to še ni zgodilo? Če je odgovor da, potem “kapo dol”. Tudi jaz bi rad imel takšen spomin, da bi znal povezati imena z obrazi. Jaz imam zgolj dober spomin za obraze. Imena se izgubijo nekje v ozadju.
Če se bom kdaj pogovarjal s teboj in se ne bom spomnil imena – nič slabega ni bilo mišljeno, zgolj spomin skozi leta izgublja svojo moč in določene stvari dobijo prednost pred drugimi. Imena so nekje v ozadju in niso pomembna. Pomembna je vsebina. In ja, s tem se tolažim, ker pozabljam imena!
Imena pozabljam zelo redkokdaj. Pozabljam pa marsikaj drugega.