Tisti, ki so dali svoj glas na plebiscitu za odcepitev od Jugoslavije verjetno niso imeli v mislih, da bomo po 30 letih samostojnosti živeli v takšni “demokraciji”, kjer moraš biti previden ko izražaš svoje mnenje na družbenih omrežjih. Sam nočem živeti v državi, kjer te policija kaznuje zaradi tega, ker tvitneš svoje mnenje. Nočem živeti v državi, kjer se vsak dan teptajo človekove pravice in kjer državo vodijo ljudje, ki jih vodi zgolj in samo revanšizem.

Tale ablast, ki jo imamo zadnji dve leti je dokazala, da v Sloveniji ni definirano dno, ki ga lahko dosežemo. V Sloveniji lahko vsak dan tonemo še globje. Da ni ne konca ne kraja in da je njihov modus operandi potvarjanje zgodovine, kaznovanje drugače mislečih in revanšizem, ki se je nabiral leta in leta.

Seveda to velja zgolj za tiste, ki niso na ablasti. Za tiste na ablasti pač veljajo drugačna pravila. Oni lahko grozijo, žalijo, lažejo, zavajajo. Pri tem se sklicujejo na “svobodo govora”, ko pozivajo k nasilnim dejanjem in obračunavanju z vsemi drugače mislečimi, ki jim stojijo na poti.

Taisti ljudje, ki bi sedaj kaznovali tiste, ki izražajo mnenje, ki ni po godu trenutne ablasti, so se v Jugoslaviji borili proti zloglasnemu 133. členu. In taisti ljudje ga znova uvajajo. S tem, da ne upoštevajo zakonov, ki veljajo za ostale državljane, ampak si jih krojijo po svoje.

Zakaj? Ker očitno lahko. Ker je očitno demokracija tako krhka tvar, da jo lahko ablastniki izkoristijo za svoje vzgibe in ostalim deležnikom onemogočajo njihove ustavne pravice. To, kar se zadnje dve leti dogaja v Sloveniji je dokaz, da so določene politične stranke zgolj in samo namenjene revanšizmu in obračunavanju z vsemi, ki mislijo drugače.

Komaj čakam volitve, ki bodo 24. aprila in srčno upam, da bo dovolj Slovenec “spregledalo” in uvidelo kam so nas ablastniki pripeljali v zadnjih dveh letih in kakšno toksična je postala Slovenija v tem času. Namesto življenja imamo represijo. Namesto spoštovanja temeljnih človekovih pravic pa imamo kršenje le teh na vsakem koraku.