Sobotno jutro je bilo kot nalašć za tek. Tek po rtu Kamenjak. In to je bilo tudi mojih prvih deset kilometrov v “enem” kosu letos. Če vstaneš dovolj zgodaj, ko še ni trum obiskovalcev Kamenjaka, potem je to, povem, miren in tih tek, kjer ti pot preči zgolj par lisic in nekaj ptic. Mir in tišina in makedamska cesta. In na koncu skok v morje v kampu Runke, da se telo prijetno shladi.
- Kako sem skočil v morje na Rt Kamenjaku / Safari Bar
- Dubrovnik, Šibenik, Zadar / 3 ure za eno mesto v Dalmaciji sredi največje sezone
- Jutranji tek na Brionih / 10 km najlepšega teka
- Kam v hribe / 10 idej za aktivno preživljanje časa v gorah
S tekom imam jaz nekakšen “love & hate” odnos. Včasih se mi da, včasih se mi ne da. Predvsem pa nisem oseba, ki bi se ji dalo biti dolgo časa sama s seboj pri teku, zato se v večini primerov odločam za teke v dolžini 5 kilometrov in hitrostjo okoli 4:20 na kilometer.
Tokrat je bila odločitev drugačna. Grem tečt po Kamenjaku in kolikor kilometrov bom naredil, jih pač bom naredil. Ko sem pritekel do Safari bara, sem ugotovil, da sem že na petih kilometrih – pot do tja je precej “up & down” in predvsem zelo makedamska. Na srečo ob tako zgodnji uri ni turistov ni vozil, ni motorjev, ni kolesarjev. Je tišina in mir in užitek je teči po takšni naravi, čeprav je sonce ob 6. uri, zjutaj že precej toplo.
No, prvih deset kilometrov v “kosu” je za menoj in sploh ni bilo tako grozno to uro preživeti sam s seboj. Mogoče pa z odraščanjem (aka staranjem) ljudje vseeno spreminjamo nekatere “zakoreninjene” stvari, ki jih nosimo v sebi. In če bi imel kjerkoli takšne razglede na vzhajajoče sonce, bi verjetno daljše razdalje tekel bolj pogosto, predvsem pa še z večjim veseljem.
Pa tudi tempo okoli 5:25 za tako razgiban teren je povsem soliden. Očitno je še upanje zame!
