Zakaj bom po Ljubljani tekel s kladivom v roki?

Tečem. Precej pogosto. Ker to ponavadi počnem v večernih urah, je moja oprava temu primerna – svetleča palerina, ki se na daleč opazi in ima tudi “odsevnike”. Ampak od sedaj naprej bom na tek vzel tudi kladivo? Zakaj? Ker vozniki ne razumejo zebre in zelene luči za pešče in ker ne opazijo pešca oz. tekača!

• Deset kilometrov teka po rtu Kamenjak
• Kako sem skočil v morje na Rt Kamenjaku / Safari Bar
• Jutranji tek na Brionih / 10 km najlepšega teka
• Kam v hribe / 10 idej za aktivno preživljanje časa v gorah

Ko se ti zgodi prvič, rečeš ok. Ko se ti zgodi drugič v enem večeru, si malce bolj skeptičen. Ko se tri zgodi večkrat, in to vsakič, potem je vrag odnesel šalo. Kot sem zgoraj omenil – rad tečem. Za sprostitev. Za to, da se rekreiram. Tečem po precej osvetlenih pločnikih in vedno znova sej, čeprav nerad ustavim, ko je rdeča luč na semaforju. V bistvu uživam v teku, za kar sem potreboval ogromno teka.

Pa vendar. Ko tečem, imam čas za premišljanje in opazovanje ljudi v avtih. Ko se ljudje s svojim mobitelom v roki pogovarjajo in te sploh ne opazijo, ko tečeš čez zeleno luč za pešce in kolesarje. Ko se moraš ustaviti, da te ne zbijejo in v bistvu niti ne odreagirajo ali pa opazijo, kaj se je zgodilo.

Pred uro sem tekel mimo GZSja. Belo vozilo je stalo pred prehodom za pešce. Z roko sem nakazal, da grem mimo in ženska za volanom v tistem trenutku spelje. Z roko se naslonim na avto in lovim ravnotežje, da ne padem pod avto in mi uspe ostati na nogah. Dvignem roke in zakolnem. Glasno. V tistem trenutku razmišljam, da bi poklical policijo, vendar na tek ne nosim telefona. Še enkrat dvignem roke in ženska spusti “šipo”. Vprašam jo, če me je želela povoziti. Nič ne odgovori. Dvigne “šipo” in se odpelje, jaz pa precej besno gledam za njo in si zapomnim registrsko številko belega DSa.

Pomirim se in pulz se mi umiri. Tečem naprej. Pred Žalami prečkam cesto na prehodu za pešce. Z druge strani prihaja sprehajalec s psom. Ker sta dva pasova, pričakujem, da bo vozilo na drugem pasu ustavilo, ker vidi z druge strani sprehajalca s psom, če ne vidi mene. Ne ustavi. Zapelje par deset centimetrov pred menoj in direkt v krožišče. Ne, nisem Usain Bolt in čez prehode tečem precej počasneje, kot imam sicer tempo (ki je nekje okoli 4:40 v tem času).

Mislim si, da danes res ni moj dan. Adrenalin naredi svoje in noge gredo še lažje. Tečem mimo BTCja in naprej od McDonaldsa po Šmartinski, ko sem zopet na prehodu za pešce. Vidim, da je vozilo dalo smernik, da zavija, in vidim, da ima ženska v rokah mobilni telefon. Velik, črn avto. In “zaslajdam” po mokrem asfaltu in se ustavim. Ženska me očitno ni opazila, ker je reševala življenja po telefonu, zaprmej. Niti ni ustavila, ampak je peljala povsem z nezmanjšano hitrostjo naprej.

Očitno je danes moj srečni dan. Nihče me ni zbil po tleh, kar je že očitno precej uspeh v takšnem dnevu. Razmišljam, kje bi tekel nazaj proti domu, da ne bi prišel še enkrat v podoben položaj. Ker verjetno nimam neomejeno “srečk” v dnevu in zagotovo sem danes svoje že izkoristil. Najdem pot in srečno odtečem do doma.

Teh šest kilometrov razmišljam, kaj lahko še storim. Naj dam nase “lučke za na jelko”? Ali pa tudi to mogoče ne bo dovolj. Na koncu pridem do ideje, da bom imel s seboj na teku po Ljubljani kladivo – in zagotovo vozila ne bodo odpeljala naprej po srečanju z njim, če bom še prišel v takšno situacijo. Ne, to ni rešitev za ljudi, ki so očitno z mislimi nekje drugje kot pa za volanom. Tudi ni rešitev “nasilje”. Ampak je pa precej neprijetno, ko prideš domov in pod tušem razmišljaš, da je bil najbolj depresiven dan v letu (ki je danes) v bistvu moj precej srečen dan.

Ali lahko sobivamo vsi udeleženci v prometu? Ali pa bo vedno veljalo zgolj pravilo močnejšega – vsi ostali so pa zgolj in samo kolateralna škoda.