Pavle Rupar se je v zadnjih letih trudil organizirati proteste proti vladi Roberta Goloba, vendar je bila udeležba vse prej kot množična. Včerajšnji protest v Ljubljani pa je dokončno razkril pravo naravo teh shodov – Ruparjev protest je v bistvu protest stranke SDS. Na njem je kot govorec nastopil Janez Janša, v prvih vrstah pa se je zvrstila celotna ekipa SDS-ovih poslancev.
- Rupar in njegovih 11.000 podpornikov na shodu v Ljubljani / in svizec zavije čokolado
- Kaj za hudiča dela Pavle Rupar na nacionalki v oddaji pri Jožetu Možini?
- Pavle Rupar bi organiziral shod v podporo vladi R SLO in v podporo predsedniku
Osebno sem pričakoval precej večjo množico protestnikov, a jih povsem razumem. Starejši ljudje se v mrzlih zimskih razmerah težko odpravljajo na ulice, mlade pa tovrstni protesti sploh ne pritegnejo.
Ko je Rupar začel s svojimi upokojenskimi protesti, je bilo marsikomu jasno, da ne gre za njegovo spontano pobudo, temveč za dogovorjeno akcijo v sodelovanju s SDS. Kljub številnim organiziranim shodom v Ljubljani je bil odziv precej mlačen. Namesto obljubljenih 10.000 protestnikov se jih je zbralo le okoli 1.000, kar so organizatorji sicer označili za uspeh. Dejstvo pa ostaja – starejši se težje udeležujejo protestov v prestolnici, mlade pa ta politična igra sploh ne zanima.
Včeraj pa so dokončno padle maske. Ruparjev protest je prevzel Janez Janša, obkrožen s poslanci SDS. Nenadoma ni šlo več za višje pokojnine – sicer bi isti ljudje protestirali proti Janši, ki je z ZUJF-om upokojencem vzel velik del njihovih prihodkov. Gre za še en poskus politične destabilizacije, še en kamenček v mozaiku Janševe strategije za povratek na oblast.
Če mu to uspe, Slovenijo čakajo temni časi. Revanšizem bo še močnejši, kar je SDS že večkrat jasno sporočil prek družbenega omrežja X. Nihče ne bi smel biti presenečen – Janšev modus operandi je jasen: prevzeti oblast in za seboj pustiti opustošenje, ki ga nato naslednja vlada komaj sanira. Še danes plačujemo posledice preteklih političnih odločitev, in to bomo počeli še vrsto let.
A državljani smo v tej igri zgolj kolateralna škoda. Plačujemo davke in nemočno opazujemo, kako se demokracija spodkopava, država pa vse bolj tone. Je to res Slovenija, ki smo si jo želeli? Protestniki, ki so včeraj mahali z zastavami, pogosto niti niso vedeli, zakaj so tam – bili so tam, ker so pač del nečesa večjega, nečesa, kar jih povezuje z “njihovim” voditeljem.
Vse bolj se zdi, da smo Slovenci talci ene osebe in da bomo to ostali, dokler se ne umakne s političnega prizorišča. A bojim se, da se to ne bo zgodilo kmalu. V njem je še preveč jeze, razočaranja in želje po maščevanju, da bi preprosto odnehal. Njegov “boj” mora biti izpeljan do konca – tudi če zaradi tega trpi celotna država.
Upam, da so se starejši protestniki varno in zdravo vrnili domov. Izkoriščati ljudi za svoje politične igre ni ok. Ampak takle mamo.
