Damiano David, pevec skupine Måneskin je pred časom izdal “single” Born with a broken heart in ko sem ga slišal prvič, sem padel “vanj”. Nisem ljubitelj skupine Måneskin. Še daleč od tega. Vendar “plošča” Funny Little Fears, ki jo je Damiano David izdal mi je všeč. Izredno. Next Summer, Zombie lady, Perfect life, The bruise … Na “repeat”.
- Na živce mi gre glasna glasba iz BT zvočnikov na javnih površinah. Sem edini?
- Koncert skupine Niet v Zagorju in moje odraščanje ob njihovi glasbi
- Glasba za vsak dan v tednu / pesmi, ki imajo ime dneva v naslovu
- Zakaj je v lokalih glasba tako glasna, da se ne da normalno pogovarjati
Pevec Damiano David je bil v moji glavi precej preprosto kategoriziran: ekscentričen frontman Måneskina, ki zna mešati glam rock, malce panka, nekaj teatralnosti in ogromno karizme na odru. Tip, ki ima ogromno energije, samozavesti, seksapila. In potem pride njegov solo projekt Funny Little Fears.
Nisem vedel, kaj točno pričakovati. Saj poznate tisti občutek, ko se glasbenik odloči za solo album in ne veš, ali bo to ego trip ali iskreno ustvarjanje. In pri Damianu? Niti približno ego trip. Ali pač?
Funny Little Fears je nekaj povsem drugega. Intimen, iskren, ranljiv. Kot bi vstopil v njegovo dnevno sobo ob treh zjutraj, ko sedi v temi, pije viski in si zapisuje misli, ki mu ne dajo spati. Samo on, njegove misli in nekaj zelo subtilnih aranžmajev. Celotna plošča je pravzaprav zvočni zapis tistega, čemur rečemo sodobna duševna kriza. Pa ne na način “poglej, kako kul sem v svoji depresiji”, ampak na tisti tihi način, ko čutiš, da si v družbi ljudi, pa te vseeno nihče ne sliši.
Ampak grem k bistvu – pesmi Born with a Broken Heart.
Ko poslušaš to skladbo, ti je jasno, da se Damiano ne skriva za masko zvezdnika. Besedilo je preprosto, a brutalno iskreno. Ta občutek, da v tebi že od začetka nekaj manjka, da ti ljubezen, zaupanje, celo dihanje delajo težave — kdo od nas se kdaj ne najde v tem?
Pesem je minimalistična. Klavir. Nežen beat. Malo sintha. In njegov glas. Ranjeni glas. Tak, ki ne išče pozornosti, temveč razumevanje. Tak, ki ne želi nastopati, ampak samo povedati: “To sem jaz. Razbit. Ampak še vedno tu.”
V tej dobi ciničnega popa, zlaganih emocij in insta-filtriranih občutkov, je prav iskren kliše postal upor. In Damiano je v tej pesmi bolj iskren, kot je dovoljena večina današnjih pop izdelkov.
In zakaj je meni všeč ta pesem in ostale z albuma?
Ker redko slišimo zvezdnika, ki si upa biti ranljiv. Ki ne skriva svojih “funny little fears”, ampak jih da na naslovnico. Ki ne išče potrditve, ampak človeški stik. In ki ve, da se umetnost ne rodi v popolnosti, ampak v “sranju”.
Če Damiano išče nove odre, jih je z Born with a Broken Heart že našel – v srcih tistih, ki vedo, kako je, ko te boli, pa nihče ne vidi. In čeprav je bil morda rojen z zlomljenim srcem, se zdi, da ga je skozi to pesem vsaj za trenutek sestavil. Ali pa nas, ki smo jo poslušali.
