Ko grem zjutraj ob peti uri tečt, so ceste prazne. Skoraj prazne. Semaforji še ne delujejo. Sem in tja kak avto, kombi, tovornjak. Vedno znova pa opažam zanimiv fenomen. Ljudje, ki se vozijo, se že ob petih zjutraj pogovarjajo po telefonu. S kom?
- Ko tek postane užitek / kdo bi si mislil, da bom to kdaj napisal
- Zakaj bom po Ljubljani tekel s kladivom v roki?
- Med vožnjo lahko držiš telefon v roki in za to te policist ne more kaznovati
Resno. Kdo je ob petih zjutraj že dosegljiv in pri volji za pogovor? Večina ljudi takrat še spi. Ampak vozniki? Oni imajo že mobitel na ušesu in rešujejo svet.
Mogoče kličejo v službo, da zamujajo. Ali pa jih kliče šef, ker nekaj ni okej. Lahko da gre za voznike dostav, ki se usklajujejo, kje prevzamejo robo. Mogoče so to taksisti, ki ubijajo čas in se kličejo med sabo.
Zastavlja se mi vprašanje – kaj rešujejo ti klici? Ker nihče ne rešuje sveta ob petih zjutraj. Nepotrebno blebetanje bi lahko počakalo še uro ali dve. Seveda večino teh primerov, ki jih opazim, ne uporablja prostoročne opreme.
Ker zakaj bi kdo upošteval zakon? Če se lahko držiš volana z eno roko mobitela, z drugo pa z nogo pritiskaš sklopko – to je skoraj športna disciplina. Olimpijska panoga slovenskih cest.
Tako da ja, ob petih zjutraj sem jaz vesel tišine. Nekateri očitno ne. Oni morajo že takrat razlagati, kako jim je težko, kako je gužva (čeprav je prazno) in kako je šef idiot. In potem se vprašam – če začnejo dan tako s klicanjem in jamranjem, kakšen bo šele njihov večer?
