Hupanje oz. plozanje po zasausk je del slovenske folklore in Slovenija ima dve stalnici: burek ob treh zjutraj in hupanje. Hupa pri nas ni zgolj del avtomobila – je nacionalni šport. Je del našega DNKja. Če se na semaforju ne premakneš v prvih 00003 sekundah po tem, ko se prižge zelena, se začne hupanje. Če kdo v koloni slučajno pomisli, da bi upošteval omejitve hitrosti, sledi hupanje. Če si drzneš voziti defenzivno, sledi hupanje. In najbolj zabavno: ko stojiš v koloni, kjer se točno nič ne premika, pa nekdo vseeno pritisne na hupo, kot da bo njegovo hupanje odprlo čudežni portal do prostih cest. Kvarnik: “Ne bo.”
- Nisem te opazila / seveda me nisi, ko gledaš v telefon in ne na cesto
- Zakaj popravila cest v Sloveniji trajajo v neskončnost?
- Španski vozniki in njihova kultura vožnje na cestah
Najbolj bizarno je, da se hupanje preseli tudi v druga področja življenja. V trgovini – če blagajničarka ne dela z nadzvočno hitrostjo, sledi godrnjanje, ki je verbalni ekvivalent hupanja, ali pa glasno pozivanje, da naj odprejo še vsaj dve blagajni, da ne bo osebek čakal. Na spletu – če odgovor ne pride v sekundi, takoj sledi klic in “halo, kaj je narobe?”.
V življenju na splošno pa se zdi, da smo postali družba hupanja – vse mora biti zdaj, takoj, instant.
Kam nas to pripelje, če vse skupaj pogledamo realno? V prometu zaradi hupanja nihče ne pelje hitreje. V resnici je hupanje bolj ventil frustracij kot pa orodje za reševanje težav. In na koncu dneva samo dvigne pritisk – tebi in tistemu, ki mu hupaš.
Mogoče bi bilo lepše, če bi si kdaj rekli: “Ne bom hupal.” Čeprav je včasih težko. Čeprav gredo prsti že proti proti volanu. Ker resnica je precej preprosta – hupanje je glas naše nestrpnosti. In mogoče bi bilo fajn, če bi ga znali vsaj malo utišati. Ker nestrpni smo že dovolj in stresa je v naših življenjih že veliko preveč.
Še bolj zabavni so penziči n blagajni, ko jih nategnejo z raznimi kupončki.
Z vozičkom ves napet, ce je samo ena blagajna odprta že teži in v penzionu teži, ko ima neomejeno časa.