Opažam nov fenomen parkiranja v Ljubljani. Ni več pomembno, kakšne vrste voznik si, pomembno je samo to, da imaš velikega. Avtomobil, seveda. Čim večji je avto, tem bolj očitno postane, da zanj veljajo neka čisto posebna pravila, oz. da za njih pravila sploh ne veljajo. Če imaš velikega parkiraš na pločniku, rumenem pasu, ali pa v coni, kjer je prepovedan promet. Ker velikost ti do omogoča! In skočiš ven za minutko. Mogoče obstaja korelacija med velikim avtomobilom in samo minuto …
- Angelčki parkiranja zate najdejo parkirno mesto
- Toča in kreteni, ki parkirajo svoja vozila pod nadvozi na avtocestah
- V primeru slabše vidljivosti, megle ali dežja ročno prižgite avtomobilske luči
Zadnje čase imam občutek, da se je v Ljubljani zgodil evolucijski preskok. Iz voznika v parkirnega plenilca. Tistega, ki zavoha priložnost in jo izkoristi, ne glede na to, ali je okoli rdeč semafor, polni avtobusni pas ali tabla “prepovedano za ves promet”.
Na Dunajski voznik ogromnega SUV-ja mirno zapelje na avtobusni pas, vklopi mižgavce in izgine. Samo za minutko. Medtem avtobus zamuja že peto, šesto minutko, ker se mora prebiti mimo kovinske gmote, ki misli, da je lastnik pasu. Na Slovenski, kjer je promet zaprt, razen za javni prevoz in dostavo, se prav tako pojavljajo junaški vozniki z mentaliteto “samo za minutko”. In res skočijo. Avto pa naj počaka. Saj je velik. In če je velik, ga menda lahko pustiš kjerkoli, kajne?
Da ne omenjam voznikov, ki parkirajo na pločniku in moraš stopiti na cesto, da prideš mimo njih. Ampak tudi to je nepomembno – zakaj bi oni plačevali parking ali parkirali par metrov naprej, če pa za njih veljajo posebna pravila. No, očitno oni tako mislijo.
Ta mentaliteta ni nova, je pa v zadnje času dobila turbo polnjenje. Morda zato, ker so avtomobili postali večji od povprečnih stanovanjskih dvigal. Morda zato, ker je frustracija naraščajočih kolon že toliko visoka, da se nekateri odločijo: če sem trpel jaz, boste še vi. Morda pa zato, ker smo si sami krivi. Ker toleriramo, ker zamahnemo z roko, ker rečemo “saj bo samo za trenutek”. A ta trenutek je postal trajno stanje.
Ljubljana ima svoje posebnosti. Eno izmed njih je prepričanje, da so mižgavci čarobna karta, ki razreši vse prometne grehe. Če jih prižgeš, se lahko ustaviš kjerkoli. Pred prehodom. Na kolesarski stezi. Na avtobusnem pasu. Včasih celo sredi križišča. Ker “samo nekaj dvignem”. Ker “samo nekaj oddam”. Ker “samo nekaj poberem”. In potem se čudimo, zakaj je kaos.
Če bi razmišljali po analogiji: če imaš doma veliko omaro, je ne vržeš sredi hodnika v bloku samo zato, ker je velika in ker se ti mudi. A v prometu? Tam pa ja! Velikost avtomobila naenkrat postane nekakšen statusni totem, ki ti daje posebno pravico. Privilegij. Sveto dovolilnico.
Resnica pa je precej preprosta: večji avto ne pomeni več pravic. Pomeni več odgovornosti. Več mase. Več prostora, ki ga zasedeš. In več težav, če stvari ne narediš pravilno.
Ljubljana je čudovito mesto. A tudi mesto, ki se je odločilo, da bo dajalo prednost javnemu prevozu, pešcem, kolesarjem. Dokler bodo tisti z največjimi avtomobili mislili, da so pravila za druge, bomo vsak dan gledali iste prizore: avtobusi ujeti na Dunajski, pešci, ki se izogibajo odbijačem na Slovenski, in voznike, ki so se očitno prepustili logiki “če imam velikega, ga lahko pustim kjerkoli”.
Morda pa je čas, da to logiko zamenjamo z drugo. Ker če imaš velikega, ga lahko voziš, ne pa parkiraš sredi mesta, kot da ti mesto pripada.