Na semaforju se še ni prižgala zelena luč, vozila zadaj pa že trobijo

Na semaforju gori rdeča luč. Jaz sem prvi v koloni. Klasična pozicija krivca za vse tegobe slovenskega prometa. Gledam v semafor in se počutim kot edini človek v državi, ki dejansko razume, kako deluje. Rdeča – čakaš. Zelena – spelješ. Enostavno, ane? No, ne za vse. Očitno v Sloveniji obstaja preventiva na semaforjih, ko vozniki zadaj začnejo trobiti še preden se prižge zelena luč – da voznik spredaj ne bi slučajno zaspal. Drugi mu seveda sledi, ker to pač počneš. Slovenska pritlehna solidarnost v praksi.

• Zakaj je voznik z vožnjo skozi rdečo luč zalil pešče pri semaforju?
• Zakaj ni kamer na semaforjih in avtomatskega kaznovanja voznikov, ki peljejo skozi rdečo luč?
• Nisem te opazila / seveda me nisi, ko gledaš v telefon in ne na cesto
• S kom se vozniki po mobitelih pogovarjajo ob 5. uri zjutraj?

Jaz pa tam, “zen mojster” potrpežljivosti, gledam v tisti semafor in čakam, da se zelena usmili kolone. “Dragi moji,” si mislim, “če bi lahko pospešil čas, verjemite, bi.” Ampak ne, semaforji imajo svojo logiko. In ta logika je večinoma počasnejša od logike ljudi, ki zamujajo, čeprav nimajo pojma kam.

In potem se končno prižge zelena. Refleksi kot pri Formuli 1. Stopim na plin in speljem. Ko sem že lepo na polovici križišča, tisti zadaj, ki so najbolj vneto trobili, še vedno stojijo. Očitno bi moral speljati že pri rdeči, da bi bilo dovolj dobro za njihova merila. Aja, Tesla voznika opozori, da je zelena – ker očitno ni dovolj, da vidiš luč s svojimi očmi.

Zakaj ta obsesija s trobljenjem? Ne vem. Nekaj je treba očitno kompenzirati. Kaj točno, ni moj problem. Samo… ne trobi name, ker sem jaz tisti, ki dejansko spoštuje pravila igre. In tudi če boš hupal pol minute ne bom zapeljal čez rdečo luč. Bom pa zapeljal in to hitro, ko se bo prižgala zelena luč. Še posebej, če bom v Tesli

Ampak ja, to je Slovenija. Trobimo, ker lahko. Trobimo, ker je to edini instant “učinek”, ki ga lahko dostavimo. In mogoče, samo mogoče, bi bilo včasih bolj smiselno narediti nekaj povsem revolucionarnega: počakati. Zadihati. In pustiti semaforju, da opravi svoje. Ker promet je že dovolj stresen. Brez te nepotrebne simfonije ego-trobljenja.